Arbitraža: Slovenija bi lahko izkoristila pravico veta

Zagreb, Ljubljana – Slovensko in hrvaško razumevanje možnosti (ne)nadaljevanja arbitražnega postopka sta še naprej diametralno nasprotni. Na obeh straneh močno odmevajo izjave odstoplega arbitra Budislava Vukasa, glede katerih se marsikdo sprašuje, ali ni prestopil mejo dopustnega ravnanja.

»Arbitražno sodišče je nameravalo Hrvaški odvzeti del ozemeljskih voda, čemur sem se odločno upiral,« je za hrvaško televizijo HRT dejal Budislav Vukas po odstopu s položaja arbitra na arbitražnem sodišče. Izrazil je začudenje nad imenovanjem Ronnyja Abrahama za slovenskega nacionalnega arbitra, češ da ni preveč elegantno, da sta med petimi arbitri kar dva Francoza. Do konca poletja naj bi arbitri, pravi Vukas, dali mnenje o novem načrtu predsednika arbitražnega sodišča Gilberta Guillauma, kako se bo vse odvijalo v prihodnje.

»Sodniki so zavezani varovati zaupnost postopka na sodišču in tudi sam gospod Vukas ve, da kaj veliko o tej zadevi ne more govoriti. Je pa razumljivo, da hoče zdaj še povečati svoj status nacionalnega junaka. Iz njegovih izjav na hrvaški televiziji je očitno, da tudi on, tako kot gospod Sekolec, ni bil neodvisen in nepristranski strokovnjak v tej zadevi, ampak si je na vse pretege prizadeval ščititi hrvaške interese. Tudi pisarno je imel na hrvaškem veleposlaništvu v Haagu,« je komentirala dr. Janja Hojnik s Pravne fakultete v Mariboru.

»Ne želim soditi tega, kar počne gospod Vukas. O njegovem ravnanju se bo najverjetneje izreklo tudi arbitražno sodišče. Je pa, če beremo njegove razlage, lažje razumeti 'bojevitost' politike na Hrvaškem,« pa je komentiral dr. Milan Brglez, predsednik državnega zbora in strokovnjak mednarodnega prava.

Slovenija ima tri mesece časa, da odgovori na diplomatsko noto, s katero jo je Hrvaška v četrtek obvestila, da so po njenem mnenju izpolnjeni pogoji za prekinitev sporazuma. Hrvati so odpoklicali tudi svoji agentki Majo Seršić in Andrejo Metelko - Zgombić. »Slovenija in Hrvaška sta z arbitražnim sporazumom spor prenesli na mednarodno institucijo, Stalno arbitražno sodišče v Haagu, in ga pooblastili, da odloči v sporu, ker sami nista našli rešitve. Spor je zato zdaj v rokah arbitražnega sodišča, in ne v slovenskih ali hrvaških rokah,« pojasnjuje Hojnikova, zakaj vpleteni državi pravzaprav nista »gospodarici« postopka. Kot zdaj kaže, meni Hojnikova, se zaradi razrešitve obeh svojih agentk Hrvaška niti ne namerava udeležiti zaslišanja glede prisluhov na arbitražnem sodišču čez mesec dni: »Arbitražno sodišče je vplivna institucija mednarodnega prava in prezreti njegove odločitve ni tako lahko. Videti je, da bo na koncu odločal mednarodnih senat petih arbitrov, od katerih najbrž ne bo nobenega Slovenca ali Hrvata. Po svoje se mi zdi še najbolj prav tako. Za te štiri arbitre, ki so znani danes, vemo, da so velike avtoritete na področju mednarodnega prava in njihove odločitve, ki bi utegnile v takšni sestavi biti tudi soglasne, ne bo mogoče kar tako poteptati. Mednarodna skupnost po izdaji odločbe ne bo proučevala podrobnosti postopka, kdo je s kom govoril po telefonu, kdo mu je prisluškoval itd., ampak bo odločilno, kaj v odločbi piše in ali državi to odločbo spoštujeta.«

Kam lahko vodi zaostrovanje? »Posledice hrvaške drže so predvsem v tem, da želi s svojimi enostranskimi potezami odvzeti kredibilnost arbitražnemu sodišču, arbitraži kot metodi reševanja sporov v mednarodnih odnosih in razsodbi, do katere bo prišlo v našem primeru. Zaostrovanja in enostranska ravnanja lahko pripeljejo do poslabšanja odnosov med državama, kar bi bila najslabša možnost,« je odgovoril Milan Brglez.

Sodišče bo imenovalo hrvaškega člana

Hrvaški analitiki se strinjajo, da Hrvaška ne bo imenovala novega člana, saj bi s tem izničili sklep o odstopu od sporazuma, kar posledično pomeni, da bo sodišče imenovalo člana, ki ga bo samo imenovalo. Pričakovati je, da bo v polni sestavi sodišče delovalo naprej, najbrž tudi sprejelo odločitev, vendar je Hrvaška verjetno ne bo priznala.

To je napovedal tudi že hrvaški premier Zoran Milanović, ko je na sredini izredni seji v uvodu pojasnjeval sprejetje odločitve o odstopu od arbitražnega sporazuma. Kaj bo to pomenilo, si pravniki (še) ne upajo napovedati, so si pa edini, da bo ta odločitev pravni klobčič še bolj zavozljala. Eden redkih, ki se je lotil »napovedovanja«, pa je zdaj že nekdanji hrvaški arbiter Budislav Vukas, ki je medijem pojasnil, da je »izstop iz mednarodne pogodbe zelo zapleten, zaradi česar bo postopek prekinitve arbitražnega sporazuma verjetno potekal precej časa in nisem prepričan, da bo arbitražno sodišče ugasnilo, posebno glede na stališča EU.«

Oglasilo se je tudi ameriško veleposlaništvo v Zagrebu. To je na vprašanje novinarjev Večernjega lista, kako gledajo na dogajanje, povezano z arbitražo, odgovorilo, da »podpiramo obe strani, da glede na nedavne dogodke izbereta najustreznejšo pot za rešitev«. Takšen odgovor si je hrvaški časnik, ki je ob prispevku na naslovnici objavil celostransko fotografijo ameriškega predsednika Baracka Obame, razložil, da so Američani »z diplomatskimi besedami zelo jasno sporočili, da je vprašanje meje treba urediti, ga postaviti v kontekst razkritega škandala, povezanega z arbitražo, ter med vrsticami sporočili, da arbitraža ni edina rešitev, kot je, denimo, dan prej zatrdila evropska komisija«.

Na Hrvaškem že nekaj časa krožijo govorice, da so prisluhe hrvaški strani oziroma v javnost dale ameriške obveščevalne službe. Glavni vzrok je domnevno to, da so ZDA precej nezadovoljne, ker bi Rusija precej investirala v Luko Koper. Hrvaški politični tednik Globus je šel korak dlje, komentatorka Ines Sabalić pa je zapisala, da je ruski premier Dmitrij Medvedjev prišel v Slovenijo zgolj z namenom, da »omili morebitno škodo, ki bi utegnila nastati zaradi zapletov, povezanih s Piranskim zalivom«.

Veto na Schengen?

Z 31. julijem je bila – kot je bilo že ob ustanovitvi predvideno – ukinjena projektna skupina za arbitražni sporazum, ki jo je vodila odstopljena agentka za Slovenijo Simona Drenik. Ta ostaja zaposlena na ministrstvu za zunanje zadeve in ni pričakovati, da bi zoper njo ukrepali, saj za kaj takšnega ni verodostojnih dokazov. Ni jih malo, ki namigujejo, da bi morala Slovenija, če soseda ne bo spoštovala arbitraže, pogojevati hrvaški vstop na schengensko območje. »Vstop je mogoč po ocenjevalnem postopku, ko se izda sklep o polnem spoštovanju schengenskega acquisa. Odobriti ga mora evropski parlament (EP), nato o njem na Svetu EU presojajo notranji in pravosodni ministri, ki morajo biti soglasni.

Kljub pozivom EP, naj bo odločanje omejeno na strokovna merila, v praksi večkrat ni tako, ampak prevladajo politični razlogi – to je zlasti očitno pri pristopanju Romunije in Bolgarije, kjer Nizozemska in Nemčija pogosto izpostavljata, da bosta izkoristili svojo pravico veta. To pravico bi lahko izkoristila tudi Slovenija v razmerju do Hrvaške, a bi se morala glede tega dobro organizirati in v isti sveženj spraviti še druga nerešena vprašanja, zlasti tista glede nasledstva, saj je Hrvaška sporazum o vprašanjih nasledstva podpisala s figo v žepu,« meni dr. Janja Hojnik z mariborske pravne fakultete.

***