Arbitraža: strokovnjaki razmišljajo in pripravljajo svoje predloge

Arbitražno sodišče bi moralo v kratkem nadaljevati svoje delo, seveda v precej drugačni sestavi kot doslej. Domači pravni strokovnjaki opozarjajo, da bi bilo ne glede na to vzporedno z arbitražnim postopkom pametno iskati tudi alternativne rešitve. Ali to oblast že počne, lahko samo ugibamo. Toda v strokovnih krogih se stvari brez dvoma premikajo.

Slovenska politika je arbitražo do sedaj jemala in javnosti predstavljala kot neko gotovo dejstvo. A vendarle se je z izbruhom afere Sekolec-Drenik izkazalo, da bi bilo lahko iskanje alternativ, vzporedno z arbitražnim postopkom, koristno. Ohranjanje tovrstnih diplomatskih stikov s sosednjo državo z vidika mednarodnega prava ne bi bilo nič neobičajnega. Nasprotno: vsaka rešitev, ki bi jo državi uspeli izpogajati med seboj bi bila po vsej verjetnosti boljša od tiste, ki bo nastala kot rezultat odločanja tretje strani.

Toda ključno vprašanje je, ali se naša politika in diplomacija tega zavedata. Vse kaže, da ne, pravi dr. Miha Pogačnik, profesor mednarodnega prava na Evropski pravni fakulteti, ki je, preden sta se državi odločili, da mejni spor rešita z arbitražo, slovensko stran predstavljal na dvostranskih pogajanjih s Hrvaško. Pogačnik je že pred nekaj tedni v intervjuju za Delo opisal, kako blizu rešitvi sta takrat prišla s hrvaškim kolegom Davorinom Rudolfom. Toda politika se je na koncu odločila, da reševanje spora prepusti arbitražnemu sodišču v Haagu. Politično je bila to povsem logična odločitev: takratna Pahorjeva vlada (tako kot vlada Jadranke Kosor na Hrvaškem) se je s tem rešila odgovornosti za rezultat, prevzela je zgolj odgovornost za prizadevanje, razlaga Pogačnik. "Ravno zaradi tega je arbitraža zelo priročno sredstvo, tudi zato, ker ko bo odločitev sprejeta, bo na oblasti bojda katera vlada že. In večina ljudi bo pozabila, kdo je bil tisti, ki je reševanje predložil arbitraži."

S tem ko sta državi problem preložili na tretjo, nevtralno stran, je neposredni angažma okoli njega zastal. Kar pa po mnenju našega sogovornika ni prav: "Seveda lahko država preloži spor na tretjega, ki je morda pametnejši, ampak v vmesnem času se ne sme odreči diplomatskim in drugim prizadevanjem za rešitev spora z drugo stranjo." Običajno je, da ko države rešujejo nek spor pred arbitražo še vedno vzporedno iščejo druge možnosti in rešitve, četudi zgolj na zalogo. To je po profesorjevih besedah pravilo in praksa v mednarodnem pravu.

Kombinacija arbitraže in pogajanj

Zrele diplomacije med seboj komunicirajo, tudi v obdobju poteka arbitraže. Ker Slovenija in Hrvaška nista v nekem sistemskem konfliktu, ampak že dvajset let rešujeta obmejni spor miroljubno, po mnenju strokovnjakov ni nobene potrebe po tem, da bi dialog med njima v vmesnem času zastal. Diplomatska sredstva (pogajanja) in pravna sredstva (arbitraža) se po doktrini mednarodnega prava lahko kombinirajo. "Modre države kombinirajo različne načine reševanja sporov," poudarja naš sogovornik, "zato da bodo čim prej in čim bolj optimalno prišle do rešitve, ki bo najboljša za obe strani".

Pogačnik ni osamljen v svojem razmišljanju. Iskanje alternativ bi bilo lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov in ljudi, dobro seznanjenih s postopkom arbitraže, koristno. Diplomacija bi pri tem morala prevzeti vodilno vlogo, a se postavljajo vprašanja o kompetentnosti tistih, ki interese države predstavljajo v tujini. Namesto zgolj razlaganja, kaj je hrvaška stran storila narobe, bi se slovenski diplomati morali posvetovati, spraševati naokoli in poslušati, kaj si o problemu mislijo drugi. "Ali naša diplomacija to zna, je vprašanje. Prav veliko ne zna," nam je v pogovoru pred kratkim zaupal dober poznavalec razmer v diplomaciji. "Mogoče bi bilo treba na nek dostojen način sondirati, preveriti razpoloženje in razmišljanje v Bruslju in v drugih sosednjih državah. To je namreč na nek način tudi njihova težava."

Bistvena je ideja, ne avtor

V strokovnih krogih se po naših informacijah že iščejo in pripravljajo vsebinski predlogi za vzporedno reševanje spora. Po prepričanju dr. Pogačnika tako v Sloveniji kot na Hrvaškem obstaja vrsta kakovostnih sogovornikov, ki bi znali verjetno prej kot obe vladi najti ustrezne strokovne odgovore.

Kako bi rešitev lahko izgledala? Bistvena je ideja, ki mora biti večfazna in večdimenzionalna. "Dobra rešitev mora biti taka, da se zgodba sama sestavlja. To pomeni, da prinaša principe in načela od katerih nobena od držav ne more odstopiti. Državi uokvirite v tekst, ki je predviden in normalen. V naslednji fazi postavite principe splošnega razmejevanja, v zadnji pa določite sam potek," razlaga Pogačnik. Tisti, ki oblikuje rešitev, mora vztrajati, da se zgodba sestavi od začetka do konca. Od obeh držav pa je na koncu odvisno, koliko od te rešitve sprejmeta.

"Kakovostno rešitev je po moji oceni mogoče oblikovati v nekaj mesecih. Pri tem niti ni važno, kdo jo poišče - avtorji niso pomembni. Pomembno je, kdo jo prinese na plano." Za to bi, kot še dodaja sogovornik, državi morali angažirati nekoga, ki je nesporna avtoriteta za obe strani. "Pri sporazumu Drnovšek-Račan je izpadlo, kot da zastopa izključno slovenski interes. Če bi ga takrat dali v roke svetemu sedežu ali ZDA in bi ga oni prinesli na plano kot njihovo rešitev, bi ta sporazum sedaj veljal že 14 let."