Tiskane izdaje
Ljubljana – Kmalu zatem, ko je Hrvaška objavila sporne posnetke komunikacije med predstavnico vlade Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem, je slednji odstopil.
Arbitražno sodišče je nemudoma pozvalo Slovenijo, naj imenuje novega. Sporočila za javnost arbitražnega sodišča, ki je sledilo kmalu zatem, ko je Jernej Sekolec odstopil, je po svoji vsebini veliko razočaranje za hrvaško stran. Sodišče je namreč pozvalo Slovenijo, da v 15 dneh imenuje novega sodnika, v nasprotnem primeru bo petega sodnika določil predsednik arbitražnega sodišča. Ko bo sestava polna, namerava sodišče brez odlašanja nadaljevati z odločanjem o meji med Slovenijo in Hrvaško.
Hrvaška politika pa nadaljuje s tekmovanjem, kdo bo bolj ostro nastopil proti arbitražnemu sporazumu, celo nekdanja predsednica vlade Jadranka Kosor, ki je sporazum leta 2009 podpisala s slovenskim kolegom Borutom Pahorjem, je izjavila, da je sporazum mrtev. V nasprotju z njo Pahor meni, da mora sodišče dokončati delo. Da o možnosti izstopa razmišlja tudi Hrvaška, je danes potrdila hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić.
Po besedah predsednika slovenske vlade Mira Cerarja takšna možnost za slovensko stran nikakor ne pride v poštev. Pravi, da arbitražni sporazum živi naprej in da bo Slovenija, če bo treba, imenovala novega sodnika. Ob tem je pojasnil še, da vlada s komunikacijo vladne uslužbenke Simone Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem ni bila seznanjena. »To je bilo neprimerno ... Slovenija bo vedno zagovarjala neodvisnost sodstva,« je dejal Cerar.
Kdo bi lahko bil novi slovenski sodnik, še ni znano. Med možnimi kandidati se omenja ustavnega sodnika Ernesta Petriča, ki se je za ta položaj že potegoval. V pogovoru s STA na to vprašanje ni želel odgovoriti, je pa dejal, da je celotna zadeva zelo resna. Prvič, pravi, da sta neodvisnost in občutek neodvisnosti sodišča zelo pomembna, a ravno tu se je vse skupaj zapletlo. Petrič tudi meni, da sama arbitraža ne bi smela biti sporna, ker je bil sporazum sklenjen in ratificiran. »Sporazum drži in ga ni mogoče zaradi tega razveljaviti ali mu oporekati,« je dejal Petrič in dodal, da je v najboljšem primeru mogoče pričakovati zamenjavo slovenskega sodnika. Medtem ko je hrvaška politika zaradi vohunskega škandala postala zelo glasna, so se slovenski predstavniki bolj kot ne zavili v molk. Tisti, ki se oglašajo, denimo nekdanja premierka Alenka Bratušek, terjajo odgovornost zunanjega ministra Karla Erjavca, drugi, bolj preudarni pa umirjajo zadevo. Da zaradi škandala zaenkrat ne bo večjih političnih pretresov, lahko priča tudi sporočilo prvaka SDS Janeza Janše, ki je na družbenem omrežju zapisal: »Če se res nakazuje dobra rešitev za Slovenijo, potem morajo v ospredje stopiti prizadevanja, da se jo ohrani in zavaruje, vse drugo je manj pomembno.«
Iskanje alibija za nespoštovanje odločitve
Objava prisluškovanja arbitražnemu sodniku Jerneju Sekolcu in slovenski agentki Simoni Drenik bo imela dolgoročne posledice za obe državi na več ravneh in postavlja številna vprašanja.
»V arbitražni sporazum je bilo z obeh strani vloženega zelo veliko dela, sodelovale so vlade, parlamenti, v Sloveniji tudi ljudje na referendumu. Izražena je bila politična volja, da se enkrat za vselej ter nepristransko in pošteno uredi vprašanje meje, zato bi rad, da sodišče konča delo. Pred objavo uradne odločitve sodišča nočem komentirati njegovega dela, razen tega, da si želim, da bi ga končalo in da bi uredili problem, ki je 18 let bolj ali manj po nepotrebnem zastrupljal odnose med državama. Zdaj so odnosi prijateljski in naj taki tudi ostanejo,« je zadevo komentiral predsednik države Borut Pahor, ki je kot predsednik vlade s takratno hrvaško premierko Jadranko Kosor novembra 2009 podpisal arbitražni sporazum.
Vohunski škandal
Slovenski veleposlanik na Hrvaškem Vojko Volk pa je za STA ocenil, da bodo posledice zapletov glede arbitražnega sodišča za odnose med Slovenijo in Hrvaško neprimerno hujše, kot je ta hip možno dojeti. Posledice bodo tudi za celotno balkansko soseščino,saj državi od srede nista več zgled dobrososedskih odnosov.
»Hrvaška je ob spoznanju, da bo sodba zanjo neugodna, uporabila skrajne možnosti, izdelke tajnih služb ter prisluhe zaveznikom in mednarodnemu sodišču, z namenom, da razvrednoti delo sodišča in končno sodbo,« pravi veleposlanik, ki priznava, da se naše obveščevalne službe v balkanskem okolju nikoli niso dobro znašle. »Nismo pa naivni in seveda ne verjamemo, da je naključje, če prisluhe tajnih služb zjutraj ob isti uri hkrati objavita srbski tabloid Kurir in hrvaški Večernji list, ki sta oba v rokah istega lastnika.«
Celoten zaplet bo imel verjetno velike posledice za obe državi, je ocenil mednarodni svetovalec in nekdanji diplomat Borut Šuklje: »S prisluškovalno afero se je pokazalo, da je sosednja država za to, da bi dobila alibi, da bi lahko rekla, da zanjo razsodba arbitražnega sodišča ni sprejemljiva, pripravljena razkriti svojo vohunsko mrežo in to, da so očitno sistematično prisluškovali, verjetno ne samo omenjenima dvema, ampak najbrž tudi precej širšemu krogu ljudi. To bo imelo resne posledice.
Šele dogovor o arbitraži je omogočil prestop iz sfere političnega v sfero pravnega odločanja, ki je bila neobremenjena z zgodovino medsebojnih odnosov.« Po Šukljetovih besedah se v takih pogajanjih vedno iščejo viri, ki olajšajo pogajalske pozicije. »Vendar tako agresivnih pristopov ne poznamo prav veliko, da ti sosednja država ob dobrih medsebojnih stikih na tak način prisluškuje. Ali je ta ista posadka prisluškovala tudi ob raznih prevzemih v gospodarstvu? Postavlja pa se nekaj vprašanj, ki zadevajo slovensko stran - tudi to, da dovoliš, da ti pridejo tako blizu, ne da bi sploh vedel.«
Sodišče bo nadaljevalo delo
Arbitražno sodišča bo nadaljevalo svoje delo, njegova odločitev pa bo dokončna in obvezujoča, je pojasnila dr. Vasilka Sancin s katedre za mednarodno pravo ljubljanske pravne fakultete. »Sam arbitražni sporazum določa postopek, ki se uporabi v primeru, da se vzpostavi neki dvom o nepristranskosti in neodvisnosti arbitražnega tribunala, torej predvideva možnost nastanka situacije, kakršna je sedanja. Ni pa mogoče, da bi se zadeva selila na meddržavno sodišče, kot napovedujejo v hrvaški javnosti, saj po uporabi enega pravnega sredstva o tem nikakor ne mora znova odločati še drugo telo.
Vsaka z notranjo zgodbo
»Arbitražni postopek ni samo mednarodno vprašanje, je tudi ključno notranjepolitično vprašanje. Je uresničevanje interesov obeh držav, hkrati pa služi kot mobilizacijski dejavnik vladam, ki s projekti nacionalnega pomena legitimirajo svoj obstoj na oblasti. Zato je treba ob ocenjevanju prihodnjih odnosov med državama najprej poudariti, da imata državi v tem incidentu vsaka svojo notranjo zgodbo. Menim, da hrvaška vlada z dramatičnimi toni nakazuje, da je izid arbitraže zanjo sprejemljiv le, če gre za igro ničelne vsote - ena država dobi vse, druga nič, hkrati pa ji ta incident služi kot nujno potrebno sredstvo, da se obdrži na oblasti. Slovenski vladi morda ni treba mobilizirati javnosti za svoj obstoj takoj, mora pa potegniti poteze, ki ščitijo interese države in dokazujejo njeno sposobnost obvladovanja kriznih situacij, kar bo javnost ovrednotila - morda celo pred naslednjimi rednimi volitvami. Ocenjujem, da slovenska stran vleče ustrezne poteze. Javnosti pošilja pomembno sporočilo: da se z interesi države ne sme igrati po telefonu in da morajo odgovorni nositi in tudi bodo nosili posledice - vlada torej jasno kaže svojo odločenost, da je pogodbe treba spoštovati in pričakovati je, da bo pri tem dosledna tudi vnaprej. Ključno je, da se arbitražni postopek dvigne nad ti dve notranji zgodbi. Da se torej konča tako, kot je predvideno, in da obe vladi ter strokovna javnost ocenijo rezultate - v tej kolobociji smo kar nekako pozabili, da končnega besedila arbitraže javnost sploh še ni videla in torej ne vemo, kaj tam piše,« je pojasnil dr. Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
