Tiskane izdaje
Alenka Bratušek
Bratuškova se je v zgodovino zapisala kot prva predsednica vlade v samostojni Sloveniji. Potem ko je bila kot poslanka izvoljena na listi PS decembra 2011, je položaj premierke prevzela marca lani, ko je s konstruktivno nezaupnico na tem mestu zamenjala Janeza Janšo.
Mandata pa ni izpeljala do konca, saj je v začetku maja po kongresu stranke PS, na kateri je zmagal Zoran Janković, izstopila iz največje parlamentarne stranke. Zmaga Jankovića pa je povzročilo razpad koalicije. Iz dela članstva PS je Bratuškova ustanovila stranko Zavezništvo Alenke Bratušek (Zaab). Z njo se ji je na letošnjih predčasnih volitvah za las uspelo prebiti v parlament.
Kot predsednica vlade se je ukvarjala predvsem z reševanjem javnofinančnih težav države, pri čemer poudarja, da ji je s sprejetimi ukrepi to tudi uspelo brez prihoda zloglasne trojke mednarodnih posojilodajalcev.
Pred prihodom v državno politiko je bila Bratuškova svetnica v Mestni občini Kranj. Leta 2008 je neuspešno kandidirala za vstop v DZ na listi Zares, nato pa se je pridružila novoustanovljeni PS in bila izvoljena za poslanko.
V DZ je med drugim vodila komisijo za nadzor javnih financ. Med letoma 1995 in 1999 je bila svetovalka na ministrstvu za gospodarstvo, nato pa je bila 12 let zaposlena na ministrstvu za finance, kjer je bila od leta 2005 do 2011 generalna direktorica direktorata za proračun.
Bratuškova se je rodila marca 1970 v Celju. Diplomirala je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, leta 2006 pa magistrirala na Fakulteti za družbene vede, smer menedžment.
Karl Erjavec
Erjavec ima za sabo dolgoletno politično kariero, med katero se je preizkusil že na številnih položajih, nazadnje dvakrat kot zunanji minister - v vladah Janeza Janše (2012 - 2013) in Alenke Bratušek (2013 - 2014).
Politično pot je začel leta 1993, ko se je včlanil v SKD. Po razpadu stranke SLS+SKD je ostal član SLS, leta 2004 pa je presedlal v LDS in zatem v Desus, katerega vodenje je prevzel leta 2005. Pred tem je leta 2004 v prvi vladi Janeza Janše postal obrambni minister in med mandatom med drugim podpisal pogodbo s finsko Patrio o nakupu osemkolesnikov. V zvezi s tem je bil tudi obtožen, a je bil marca 2012 pravnomočno oproščen obtožb nevestnega dela v službi.
Po volitvah leta 2008 je vstopil v vlado Boruta Pahorja kot okoljski minister. Na položaju se je obdržal do januarja 2010, ko ga je Pahor odstavil zaradi poročila računskega sodišča, da ni odpravil nepravilnosti glede ločenega zbiranja odpadkov.
Velja za spretnega politika, njegova zvesta volilna baza pa so upokojenci. Na letošnjih parlamentarnih volitvah je njegov Desus zabeležil doslej največjo podporo in bo z desetimi poslanci tretja največja stranka v novem DZ. Erjavec se je rodil junija 1960 v Belgiji, kjer je končal nižje razrede osnovne šole, nato pa se je preselil v Slovenijo in leta 1985 diplomiral na ljubljanski Pravni fakulteti.
Tanja Fajon
Dolgoletna novinarka RTV Fajonova je na politično prizorišče stopila pred evropskimi volitvami leta 2009 na listi SD in že v prvo ji je uspel vstop v evropske poslanske klopi. Na letošnjih evropskih volitvah so volivci kljub temu, da je bil nosilec liste SD njen predsednik Igor Lukšič, s preferenčnimi glasovi izvolili Fajonovo, sicer drugouvrščeno z liste.
V prvem mandatu v Bruslju je bila med drugim članica odbora EP za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter delegacije za odnose med EU in ZDA. Bila je tudi članica posebnega odbora za organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja. Kot posebej pomembno je izpostavila svoje delo na področju zaščite zasebnosti in varovanja podatkov ter prizadevanja za krepitev svobode gibanja, še posebej v vlogi poročevalke o vizumski liberalizaciji za Zahodni Balkan.
Poklicno pot je začela že v študijskih letih, leta 1991 kot novinarka na Radiu Glas Ljubljane in nato dnevniku Republika. Kasneje se je zaposlila na RTV Slovenija, kjer je bila tudi dopisnica iz Bruslja.
Fajonova se je rodila leta 1971 v Ljubljani. Leta 1995 je diplomirala iz novinarstva na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, študij pa nadaljevala na Univerzi v Parizu in leta 2005 postala magistra znanosti na področju mednarodne politike.
