Tiskane izdaje
Ljubljana – Mandatno-volilna komisija (MVK) se bo danes prvič sestala s skupino pravnih strokovnjakov. Ta naj bi ji pomagala razrešiti dileme v zvezi s poslanskim mandatom Janeza Janše, ki prestaja dveletno zaporno kazen. Dogovorili se bodo o načinu dela, vsebinske odločitve pa še ni pričakovati.
Večina pravnih strokovnjakov, ki so jih predlagale posamezne parlamentarne stranke – Rajko Pirnat (predlog SMC), Ciril Ribičič (SD), Franc Grad (Desus), Dino Bauk (ZL), Aleš Zalar (Zaab) – nam vnaprej ni želela povedati svojih stališč, čeprav so nekateri od njih bolj ali manj javno že pojasnili, kakšno je njihovo mnenje. Ali bo tudi dokončno takšno, pa je odvisno od soočenj različnih argumentov.
Zgodilo se je prvič
Eden izmed tistih, ki je že pripravil pisno mnenje, je dr. Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete, ki ga je v strokovno skupino predlagala največja vladna stranka. Pirnat opozarja na precendenčno naravo primera, saj se je prvič zgodilo, da je bila v DZ izvoljena oseba, ki je bila pred potrditvijo mandata pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Prepričan je, da se v skladu z zakonom o poslancih razlogi za prenehanje mandata poslanca nanašajo na tiste, ki nastanejo pred potrditvijo poslanskega mandata, in tudi na tiste, ki nastanejo po potrditvi tega mandata.
Namen zakona je zagotoviti, da poslanci učinkovito izvršujejo svojo funkcijo. To ni le njihova pravica, pač pa tudi obveznost, in zakon mora zagotoviti, da jo poslanci tudi izvajajo. V primeru nepogojne obsodbe na daljšo zaporno kazen poslanec ne more dobro in učinkovito izvajati poslanske funkcije. »Ta funkcija nikakor ne obsega le udeležbe na sejah DZ, pač pa tudi vse druge delovne obveznosti, ki terjajo prisotnost poslanca v DZ v delovnem času. Poleg tega izvajanje funkcije terja tudi opravljanje drugih dejavnosti, kot so zagotavljanje stikov z volivci, sodelovanje z drugimi udeleženci v političnem procesu... Ni si mogoče predstavljati, kako bi vse to delo lahko poslanec, ki je za dalj časa zaprt, dejansko učinkovito izvajal, ne glede na način prestajanja zaporne kazni,« meni Pirnat.
Prepoved hujša kot omejitev
Kritikom takšne razlage, ki kot osrednji argument navajajo, da bi bila taka razlaga v nasprotju z ustavo – to nasprotje vidijo v tem, da bi moral v skladu z načelom sorazmernosti zakon prepovedati že kandidiranje pravnomočno obsojeni osebi in da je neskladno s tem načelom, če zakon šele po izvolitvi onemogoči izvajanje mandata – Pirnat odgovarja, da je za obsojenega posameznika omejitev zgolj izvajati mandat blažja od omejitve pravice kandidirati in pravice biti izvoljen.
Obsojeni poslanec še vedno lahko kandidira in se s svojim imenom pojavlja v javnem političnem življenju. Zato je »prepoved kandidiranja v tem pogledu hujša omejitev, saj je poleg nezmožnosti izvajanja kampanje obsojeni osebi tudi onemogočeno, da o njej volivci sploh glasujejo. S tem je poleg tega tej obsojeni osebi tudi onemogočeno, da s svojo kandidaturo zbira glasove na volitvah za svojo stranko oziroma listo, kar je še dodatna omejitev. To je v proporcionalnem volilnem sistemu, kakršnega imamo, pomembna dimenzija kandidature,« trdi Pirnat.
