Tiskane izdaje
Ljubljana − V uradu predsednika vlade Mira Cerarja je bilo včeraj pred potjo v Zagreb več gneče kot običajno. Kljuko so si podajali koalicijski prvaki in strokovnjaki z ministrstva za zunanje zadeve za mejna vprašanja in Hrvaško. Po vseh dosegljivih informacijah lahko sklenemo, da od današnjega srečanja Plenković-Cerar ne smemo preveč pričakovati.
Cerar je v Zagreb prispel ob 10.30, sledili so njegov vpis v knjigo gostov, bilateralno srečanje z Andrejem Plenkovićem in plenarni pogovori med delegacijama. Ob predvidoma 13. uri bosta stopila pred predstavnike medijev.
Medtem pa je zunanji minister Karl Erjavec že komentiral, da Cerarjev delovni obisk pri hrvaškem kolegu ne bo prinesel nič posebnega in da gre za, kar se tiče pogovorov med državama, za »izgubljen dan«. Kljub temu meni, da je dobro, da se je odpravil v Zagreb, saj se 28. decembra izteče rok za implementacijo arbitražne razsodbe. Plenković mora slišati, da bo Slovenija po tem datumu sama začela implementacijo − vendar le tam, kjer je to mogoče storiti enostransko, je še prepričan.
Utiranje poti Timmermansu
Hrvaško nekajmesečno zatrjevanje, da arbitraže nikoli ne bo priznala, je sicer prispevalo k oklevanju Mira Cerarja, ali naj sploh vrne obisk (Plenković je bil julija v Ljubljani), če sosednja država ne le noče priznati odločbe, ampak celo zaostruje stališča s posrednimi dejanji.
Tudi slovenska stran je v vmesnem obdobju sprejela vrsto ukrepov, ti so bili usmerjeni k implementaciji arbitražne sodbe skladno z instrukcijskim rokom, ki ga je postavil arbitražni tribunal, da naj državi v šestih mesecih pripravita vse potrebno za implementacijo mejne odločbe.
Čeprav je Cerar že v petek v Bruslju, kjer sta se s Plenkovićem zadržala na skoraj dveurnem sestanku, kjer je bila tudi sprejeta odločitev o srečanju, izjavljal, da ni pričakovati večjega preboja in da ostaja realist, ker se čas za implementacijo pač počasi izteka, je treba po njegovem napeti vse sile in narediti še zadnji poskus, da bi naredili korak naprej.
V nadaljevanju je Cerar navedel ključni razlog za odhod v Zagreb − evropska komisija in mednarodna javnost morata videti, je dejal Cerar, da Slovenija poskuša, vodi dialog in da misli resno.
Foto: Emmanuel Dunand/AFP
Foto: John Thys/AFP
Nekdanji diplomat in dobri poznavalec Jugovzhodne Evrope Borut Šuklje pred odhodom Cerarja v Zagreb opozarja na širši kontekst srečanja. Ravno včeraj je evropska komisija začela pogovore z državami na Balkanu o njihovi evropski perspektivi in morebitnem članstvu v EU. V internih pogovorih predstavniki EK pojasnjujejo, da je eden ključnih pogojev za članstvo, da imajo kandidatke rešena mejna vprašanja. Hrvaška, denimo, nima urejene niti ene meje s sosedami, razen z Madžarsko. Interes komisije in verjetno želja je to, meni Šuklje, da se Cerar in Plenković sestaneta in pokažeta, da je rešitev mejnega problema mogoča s pomočjo arbitraže. Morebitni kasnejši neuspeh Timmermansovega posredovanja bi bil najslabše možno sporočilo balkanskim državam, in sicer da mednarodnega prava ni treba spoštovati.
Tožba se pripravlja
Plenković je včeraj pred Cerarjevim prihodom izjavil, da se zavzema za srednjo pot, kar je njegova prva uradna izjava po številnih namigovanjih v hrvaških medijih, da bi bil zanje sprejemljiv dvostranski sporazum, ki bi vseboval tudi arbitražno odločbo. »Državi sta v položaju, ko je treba najti neko srednjo pot, ki bo rešila vprašanje meje,« je dejal Plenković.
Pred takšno rešitvijo je včeraj znova svaril zunanji minister Karl Erjavec, ko je zapuščal sestanek pri premieru Cerarju. »Karkoli smo se dogovorili, tega ponavadi ne spoštujejo. Zlasti ne smemo začeti pogovorov o tem, da bi arbitražno odločbo vključili v dvostranski sporazum, ker bi to pomenilo odstop od arbitražne odločbe,« je dejal Erjavec. Pri tem je ponovil, da se na MZZ temeljito pripravljajo na morebitno tožbo Hrvaške pred Sodiščem EU v Luksemburgu, ker se ji po njegovem zaradi hrvaških stališč ne bo mogoče izogniti.
Slovenska politika je bolj ali manj poenotena, da je treba odločitev arbitražnega sodišča uveljaviti. Poleg tega, opozarjajo poznavalci arbitražne sage in reševanja mejnega vprašanja s Hrvaško, bi bilo kakršno koli odstopanje od referendumske volje, ko je bil leta 2010 na referendumu potrjen arbitražni sporazum, nevaren korak v neznan teritorij z nepredvidljivimi posledicami.
Svari tudi Pahor
Tudi predsednik republike Borut Pahor je včeraj svaril pred pretiranim pričakovanjem, povezanim z današnjim uradnim srečanjem premierov. »Če bosta Cerar in Plenković dosegla kaj več, kot da le ponovita svoja različna stališča, bom presenečen,« je dejal Pahor. Sam sicer zagovarja Cerarjevo tokratno pot v Zagreb, po njegovem bo to pomembno srečanje, ker pomeni, da se dialog med državama nadaljuje.
Predsednik republike meni, da je večji napredek med državama pričakovati v prihodnjih tednih in mesecih in da se ne mudi zaradi izteka polletnega obdobja, ki ga je naložilo arbitražno sodišče za implementacijo arbitražne določbe. »Gre za instrukcijski, in ne prekluzivni rok, po 29. decembru ne bo nič drugače,« je dejal Pahor. Prepričan je, da bo Slovenija prej ali slej uveljavila odločitev arbitražnega tribunala s političnimi, diplomatskimi ali pravnimi sredstvi.
Eno uradno in več obrobnih srečanj
Premiera Slovenije in Hrvaške Miro Cerar in Andrej Plenković sta se od razglasitve odločbe arbitražnega sodišča, ki je 29. junija letos zakoličilo mejo med državama, uradno srečala le enkrat, julija v Ljubljani (ob robu evropskih vrhov pa večkrat). Takrat sta se dogovorila tudi o vrnitvi srečanja v Zagrebu, ki pa se nikakor ni uresničila, saj je Hrvaška v tem obdobju naredila nekaj pomembnih potez, ki so potrjevale Plenkovićeve izjave, da Hrvaška ne bo nikoli niti priznala niti uresničila arbitražne odločbe.
Hrvaški premier je tako pozival umaške ribiče, naj kar plujejo v slovenske notranje vode v Piranski zaliv, v Generalni skupščini Združenih narodov pa je obtoževal Slovenijo, da je bila kršiteljica arbitražnega sporazuma, čeprav so sodniki ugotovili, da večje škode zaradi neetičnega ravnanja agentke Simone Dimic in sodnika Jerneja Sekolca ni bilo.