Tiskane izdaje
Ljubljana – Po razveljavljeni pravnomočni sodbi za Franca Kanglerja se že pojavljajo ugibanja, ali si ni vrhovno sodišče s tem pripravilo podlage za odločitev v zadevi Patria, saj so poudarili, da je vloga obsojenca premalo konkretizirana.
V oči pade predvsem zapis, da »bi moral biti očitek obsojenčevega ravnanja v obrazložitvi sodbe jasno in konkretizirano opredeljen. Na primer, da je obsojenec določenega dne na določen način določeni osebi naročil, da za Karin Ježovito izdela ponarejeno potrdilo.« Prav to so tudi besede, ki v javnosti že dolgo odmevajo iz ust Janeza Janše in njegovih privržencev. Seveda ne v boju za pravico Franca Kanglerja, temveč v razvpiti zadevi Patria, kjer sodišču stalno očitajo, da prvak opozicije v zaporu sedi brez vsakršnega dokaza, vse pa da je plod nekakšne teorije zarote.
Petčlanskemu senatu vrhovnih sodnikov, ki je pod drobnogled vzel Kanglerjevo pravnomočno sodbo in zahtevo za varstvo zakonitosti, je predsednikoval Marko Šorli, članica senata pa je bila med drugimi Barbara Zobec, žena ustavnega sodnika Jana Zobca, ki se je odkrito postavil na stran Janše. Kot je znano, je državno tožilstvo v zadevi Patria za omenjena vrhovna sodnika zaradi dvoma o nepristranskosti predlagalo izločitev, a so jo zavrnili.
Vse se vrti okoli (ne)konkretiziranih dokazov
Če strnemo, je pravnomočna sodba za Franca Kanglerja padla, ker da ni konkretizirana vloga obsojenca in da ni šlo za nezakonito posredovanje, čeprav je prav on predlagal, da se službeno stanovanje odda v najem vedeževalki Karin Ježoviti, ki pogojev za to ni izpolnjevala.
Vrhovni sodniki ocenjujejo, da je Kanglerjevo ravnanje v obrazložitvi sodbe premalo konkretizirano in vse ostaja zgolj na ravni posplošenega sklepanja sodišča prve stopnje, da je bila gotovo obsojenčeva volja, da za Ježovito dobi ponarejeno potrdilo. »Razlogi, zakaj naj bi obsojenec vedel, da gre za ponarejeno potrdilo, se nanašajo na odločilno dejstvo, saj je sodišče na njegovi podlagi sklepalo o obsojenčevi krivdi, zato bi moral biti opis tega dejstva toliko bolj konkretiziran in življenjsko opredeljen,« so zapisali.
Vendar sum, da je bilo Kanglerjevo ravnanje pri oddaji stanovanja vedeževalki nezakonito, kljub vsemu ostaja.
Prav iz omenjenih razlogov, ki so med drugim našteti v obrazložitvi sodbe, nekateri že opozarjajo, da so si s tem na vrhovnem sodišču ustvarili podlago za odločitev v zadevi Patria, saj smo prav v tem primeru priča stalni mantri, da je bil Janez Janša obsojen, ker je na neznanem kraju na neznan način neznani osebi obljubil nagrado. To, kar je v sodbi sicer podrobno opisano in koščki mozaika med seboj povezani.
Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da Kanglerju zaradi dodelitve službenega stanovanja Karin Ježoviti ne morejo očitati kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, za kar je bil pravnomočno obsojen na sedem mesecev zapora. Po njihovem mnenju se mu lahko očita le zloraba uradnega položaja. O tem bo zdaj znova odločalo sodišče prve stopnje, ki pa v ponovljenem sojenju kot dokaz ne bo smelo upoštevati posnetkov prestreženih telefonskih pogovorov. Vendar ne zato, ker bi bili ti po mnenju vrhovnega sodišča nezakoniti, ampak ker po kazenskem zakoniku zloraba uradnega položaja ne spada med kazniva dejanja, za katera je mogoče uporabiti prikrite ukrepe.
Zdaj mu bodo sodili za milejše kaznivo dejanje
O nezakonitem posredovanju, tako senat, ni mogoče govoriti, kadar posameznik zakonito uradni osebi kaj predlaga ali na podoben način zakonito deluje v okviru svojih pristojnosti in pooblastil. »V takšnem primeru posameznik pri posredovanju ne izkorišča svojega položaja ali domnevnega vpliva, temveč 'zgolj' izvršuje svoje pristojnosti in pooblastila.« Za nezakonito posredovanje gre po presoji vrhovnega sodišča samo takrat, ko poskušajo posamezniki zunaj okvira svojih formalnih pristojnosti in pooblastil pri uradnih osebah doseči neko nezakonito odločitev.
Vrhovni sodniki ocenjujejo, da je obsojenčevo ravnanje v obrazložitvi sodbe premalo konkretizirano in vse ostaja zgolj na ravni posplošenega sklepanja sodišča prve stopnje, da je bila gotovo obsojenčeva volja, da za Ježovito dobi ponarejeno potrdilo. »Razlogi, zakaj naj bi obsojenec vedel, da gre za ponarejeno potrdilo, se nanašajo na odločilno dejstvo, saj je sodišče na njegovi podlagi sklepalo o obsojenčevi krivdi, zato bi moral biti opis tega dejstva toliko bolj konkretiziran in življenjsko opredeljen,« so zapisali. Prav zato se jim je pojavil precejšen dvom o resničnosti tega odločilnega dejstva.
Še dodaten dvom pa se vrhovnim sodnikom poraja, ker v šestih mesecih, ko je za Kanglerja veljal ukrep tajnega nadzora elektronskih komunikacij, ni bil zabeležen noben telefonski stik med takratnim županom in vedeževalko. V kazenskem spisu je tudi fotografija iz jeseni 2010, ko je Ježovita s Kanglerjem fotografirana v njegovem volilnem štabu, a to po mnenju vrhovnih sodnikov ni dokaz, da sta se poznala že prej. »Iz fotografij in vsebine člankov pa, razen tega, da je bila Ježovita v obsojenčevem volilnem štabu in da mu je napovedala zmago na volitvah, ne izhaja, da bi imela kakšno (pomembno) vlogo v njegovi volilni kampanji, kar protislovno ugotavlja pritožbeno sodišče.«
A resen sum, da je bilo ravnanje nekdanjega mariborskega župana nezakonito, ostaja tudi po odločitvi vrhovnega sodišča. To je med drugim zapisalo še, »da ima sodba prve stopnje razloge, da je obsojenec vedel, da Karin Ježovita ne izpolnjuje pogojev za pridobitev službenega stanovanja v najem, kakor tudi, da je bila obsojenčeva volja, da slednja postane članica Sveta invalidov in na tej podlagi tudi imetnica občinskega stanovanja«. Vendar bodo morali v ponovljenem sojenju razloge bolj konkretizirati.
