Bo Slovenija zapirala veleposlaništva?

Ljubljana – Šli smo po sledi dramatičnega zapisa zunanjega ministra in ugotovili – to so nam potrdili tudi na ministrstvu –, da je njegova zaskrbljenost posledica pogajanj o rebalansu proračuna, ki že nekaj časa potekajo za zaprtimi vrati vlade. Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ), ki ima sicer v proračunu zelo majhen delež, le 0,73 odstotka, in je med lanskim kleščenjem stroškov že izgubilo deset odstotkov sredstev, zdaj grozi, da se bo njegov letošnji proračun zmanjšal še za deset odstotkov.

Da ministrstvo za zunanje zadeve v vladi nima veliko zaveznikov, se je pokazalo že lani. »Na bruhanje mi gre, kakšne številke so to,« je o stroških za najemnine slovenskih veleposlaništev v tujini dejal premier Borut Pahor. Na MZZ so nato sestavili delovno skupino in skrčili porabo – zaprli so 35 delovnih mest, selili veleposlaništva v cenejše prostore in s tem zmanjšali stroške za najeme prostorov, zniževali cenzuse za stanovanja in plače. Minister Samuel Žbogar je presodil, da je slovenska diplomacija zato že »tanka kot etiopski maratonec«.

Zapiranje ambasad

MZZ potrebuje denar za članarine, razvojne pomoči in mrežo diplomatsko-konzularnih predstavništev (DKP), torej plače diplomatov in najemnine. To so obveznosti, ki se jim ni mogoče izogniti. Na ministrstvu zato pravijo, da notranjih rezerv preprosto ni več in da bo morala Slovenija – če bo predlog rebalansa z 10-odstotnim znižanjem proračuna za ministrstvo sprejet – krčiti mrežo svojih predstavništev. A takšen ukrep je »dvorezen meč«, ki na dolgi rok jemlje moč slovenske zunanje politike. Prihodnji teden bo na ministrstvu resen pogovor o tem, kaj storiti. Žbogarjev zapis pa kaže, da je manevrskega prostora malo in da se bodo na MZZ pogovarjali le še o tem, katera diplomatsko-konzularna predstavništva bi lahko z najmanj škode zaprli.

Na udaru bodo verjetno DKP v državah Evropske unije, denimo ambasada na Švedskem, saj je ta država pred časom zaprla veleposlaništvo v Ljubljani. Zunanje ministrstvo sicer opozarja, da je navzočnost v evropskih prestolnicah še vedno zelo pomembna, ker si Slovenija tako pridobiva zaveznike. Toda ker si Slovenija prizadeva za okrepitev gospodarske diplomacije, je bolj verjetno, da bo svoja predstavništva obdržala (ali celo odpirala nova) v hitreje razvijajočih se državah zunaj EU, v katerih so večje poslovne priložnosti za slovenska podjetja. Znova bo verjetno na mizi tudi možnost uvedbe »letečih veleposlanikov«, ki bi posle opravljali kar iz Ljubljane.

» Klošarska « diplomacija

Danes ima Slovenija skupaj 57 diplomatsko-konzularnih predstavništev. Po mnenju strokovnjakov je število primerno – Slovaška ima, denimo, 80 predstavništev v tujini, Estonija 64, Irska pa 78. Slovenija bo morala temeljito premisliti, katerim veleposlaništvom in konzulatom se bo odrekla. Zapiranje ambasade namreč neizogibno nosi tudi politično sporočilo državi gostiteljici. Poleg tega – opozarjajo v MZZ – bi bili lahko stroški še višji, če bi morali čez nekaj let predstavništvo v določeni državi znova odpreti.

Na zunanjem ministrstvu zatrjujejo, da v slovenski diplomaciji ni več razsipništva, kot ga je, denimo, pokazal izredni nadzor poslovanja na ambasadi v Španiji, ko je bil tam veleposlanik Peter Reberc. Takrat so ugotovili čezmerno porabo sredstev za reprezentanco, enormno trošenje goriva za službena vozila in druge nepravilnosti.

Uradni govorec MZZ Milan Balažic je že po lanskem klestenju stroškov zagotovil, da so »vse, kar je spominjalo na nekdanje bleščave diplomatske večerje in razsipna prevozna sredstva, že porezali«. A je hkrati posvaril pred nadaljnjim varčevanjem, saj si po njegovih besedah »klošarske diplomacije« Slovenija vendarle ne bi smela privoščiti.