Brbotanje strank spominja na čas pred 25 leti

Ljubljana – Z izrednim profesorjem na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Igorjem Pribacem za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine smo se pogovarjali o sedanji evropski in slovenski realnosti.

Potovanje po Evropi, kjer ste obiskovali vojaška pokopališča, je lahko poučno, če upoštevamo kontekst, v katerem se je ta celina znašla.

To so simboli, ki opozarjajo na vse hudo v prvi svetovni vojni. Izkušnja je bila moreča, spreletelo me je, zlasti ko vidiš, kakšna morija je to bila in da danes vzpostavljamo razmere, ki vodijo v možnost nastajanja novih oblik konflikta. Hollande in Merklova sta pred leti dejala, da brez evra ni Evrope, brez Evrope pa ni miru. Dvigujemo ograde, evro se maje, o čemer piše Stiglitz v pravkar objavljeni knjigi, in ne zavedamo se, da sta obletnica prve vojne in vse, kar se nam zdaj dogaja na naši celini, v resnici srhljivo bliže, kot si mislimo.

Veljalo naj bi, da se običajno učimo iz zgodovine in naj ne bi ponavljali napak.

Če bi to bilo res, bi se morali naučiti tudi, da se iz zgodovine ne naučimo veliko. Ne verjamem, da se človeške družbe učijo iz napak. Ker poučujem predmet filozofija zgodovine, imam o tem s študenti veliko debat. Lahko rečem, da ima seznanjanje iz zgodovine precej manjšo moč, kot bi radi temu pripisali. Ta misel je eden od simbolov humanistične tradicije, in če mislimo resno s tem, da se učimo iz zgodovine, se moramo zamisliti, kaj pomenijo bodeče žice po Evropi, ki jih negujemo in razmišljamo, da bi jih še okrepili pred prihodnjim valom beguncev.

Vidimo, da se okoli Evrope utrjuje avtoritarnost, celo v Evropi opažamo te tendence. Sta demokracija in liberalizem ogrožena, čeprav je Fukuyama pisal, da je ta zmagala?

Ko je Francis Fukuyama pred četrt stoletja napisal knjigo Konec zgodovine, liberalna demokracija ni bila na tako strahovitem pohodu, zaradi česar so ga mnogi tudi kritizirali. Na neki način pa lahko trdimo, da je to še vedno družbenopolitična ureditev, ki je v svetovnem merilu prevladujoča in se hkrati širi in doživlja velika tveganja. Ideja vladavine liberalne demokracije je ideja vladavine človekovih pravic. Pravna država in demokracija v povezavi s človekovimi pravicami se v resnici danes čedalje bolj vzpostavljata kot edini normativni ideji v globalnem okviru, kjer se urejajo svetovna razmerja. Res pa je, da dobiva nasprotnike, zlasti v obliki islamskega terorizma, je pa tudi vse več skeptikov znotraj liberalnih držav. Osnovna reakcija, ki jo vidim kot grožnjo liberalni demokraciji, je to, da svet opušča težnjo, da bi se politično čedalje bolj povezoval. Kajti ideja liberalne demokracije je tudi čedalje večje zbliževanje in združevanje liberalno urejenih držav v večje skupnosti. Ta težnja je v Evropski uniji doživela resen zastoj in v nasprotju s tem imamo krepitev nacionalizmov, ki morda nastopajo tudi v imenu liberalne demokracije, a postajajo potencialno sovražni do sosednje liberalno demokratične urejene države.

Težave kaže tudi odnos do burkinija. Nekako ne vemo, kako naj se v Evropi izrečemo o tem.

Na videz gre za obroben problem, saj v Sloveniji zadeva peščico žensk, v Franciji pa okoli 2000, kolikor naj bi jih bilo, ki se želijo na javnih prostorih prekrivati z oblačili. Ob tem problemu se odvijajo trki svetov in se odloča, kateri so normativni temelji družb, v katerih živimo. Lahko razumem, da je integralna zakritost, kakršno lahko predstavlja burkini, varnostni problem, vendar je problem, ki ga vidim, da ni nikoli jasno, na kateri argument se sklicujejo – včasih pravijo, da je to varnostni problem, včasih da gre za emancipacijo žensk. Zadnji vzrok za prepoved zakrivanja žensk je zame dvomljiv, ker vsiljuje svobodo, vsiljena svoboda pa je nesvoboda. Tisti, ki želijo uzakoniti prepoved burkinija v imenu osvoboditve ženske, so v resnici prinašalci vsiljene svobode. To pa ni skladno z vrednotami liberalne demokracije. Ko govorimo o varnosti, zakaj tega problema nismo videli doslej, ko gledamo motoristične čelade in podobno?

Kako se Slovenija obnaša in znajde v tem kontekstu?

Eden od vtisov, ki sem jih odnesel od letošnjega potovanja po Evropi, je to, da kamorkoli sem šel, sem našel in prepoznal podobe tujih kultur. Ob vrnitvi v Ljubljano sem ugotovil, da tega, kar sem našel v Evropi, tu ni – večkulturnosti v Ljubljani ni, kaj šele drugod po Sloveniji. V tem smislu Slovenija ni zahodna Evropa in zdi se, da to niti noče postati. Zahodna Evropa se je že zdavnaj odločila, da bo sprejela tujce in bo odprta zanje. Po drugi strani pa se nismo odločili, da bi bili del višegrajske skupine, ki je v odnosu do beguncev dejala, da noče nobenega stika s tujci in da nočejo biti kontaminirani. Zanimivo je, da niti tega nočemo, zato smo ostali na brisanem prostoru med dvema izbirama in se kot nacija še nismo odločili.

Kako bodo ta vprašanja vplivala na slovensko politiko?

Vprašanja begunstva in varnosti bo vplivala na slovensko politiko, ker se to že dogaja. Spomnimo se na histerijo v slovenski javnosti, ko smo spremljali milijonski begunski val. Dokler bo vprašanje begunske krize prisotno, bodo teme o kulturi in obrambi identitete prevladovale. V tem kontekstu je bilo zanimivo spremljati, kako se je ogrela javna razprava ob predlogu zakona, ki dopušča uporabo tujega jezika v visokošolskem sistemu. To kaže, da je slovenski prostor občutljiv na obrambo slovenske identitete. To je bilo prevladujoče na začetku devetdesetih let in na neki način se spet vračamo v tisto obdobje. Tisti čas ponavljamo tudi s političnega strankarskega vidika, saj lahko v političnem prostoru opažamo izjemno veliko razdrobljenost. Strankarsko brbotanje spominja na čas pred 25 leti.

Je več brbotanja na desnici ali levici?

Opazujemo lahko iskanje novih obrazov in nastajanje novih strank, opraviti imamo z odpadniki, prebežniki, s strujami znotraj strank, brbotanje je tudi v monolitni SDS. Izjavo evroposlanke Romane Tomc štejem za javno naznanitev alternativne struje znotraj SDS. Brbotanje je intenzivno tudi na levici, poglejmo le, kaj se je dogaja v Združeni levici, ki je v procesu transformacije. Navsezadnje ne smemo spregledati, da se je SD približal Milan Kučan in nekateri drugi politiki starejše generacije, ki so se politično upokojili in so se nekako znova aktivirali. Begunska kriza in kriza kapitalističnega sveta je dober vzrok, da stranke preverijo svoja stališča in se prilagajajo novim okoliščinam.

Kako se bosta v tem znašla Miro Cerar in SMC?

Menim, da so za Cerarjem vse največje težave, s katerimi se je moral spopasti v zadnjih dveh letih. Precejšnja verjetnost je, da bo njegova vlada zvozila mandat do konca, tudi zato, ker so poslanci SMC ugotovili, da biti poslanec ni najslabša možnost, ki te lahko doleti.

Vprašanje pa je, koliko lahko SMC ponovi rezultat z zadnjih volitev. Negotovo je, ali bo Cerarju v preostalem času uspelo zagnati državni sistem naprej. Doslej mu je uspelo zgolj stabilizirati državo, dvigniti kazalnike v polje zelenega, vnesti nekaj optimizma med ljudi, vendar po vseh javnomnenjskih raziskavah to ne zadostuje, da bi bil prepričljiv politični voditelj. Njegova možnost na volitvah bo precej večja, če bo postal motivacijski voditelj, če bo pridobil nekaj veščin, ki jih ima predsednik republike Borut Pahor. To pomeni, da bo moral prepričati in povesti ljudi k spremembam, a problem je, da vsega tega ni videti. Jasno je, da rezultata na volitvah ne more ponoviti. Ta je bil pred dvema letoma sanjski in sanjskih rezultatov ne dosežeš vsakokrat, ko ležeš spat.