Brez Balkana ne more biti konsolidacije EU    

Brdo pri Kranju – Perspektiva širitve Evropske unije je bila v zadnjih dveh desetletjih ključno gonilo političnega in gospodarskega napredka v državah Zahodnega Balkana. Njena vrednost se je pokazala šele, ko je EU začela izgubljati zanimanje za regijo in reševanje težav znotraj nje.

Med ozemeljskimi spori na Balkanu se je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško zdel kot najbolj rešljiv, ravno zaradi tega, ker sta obe državi imeli močno evropsko perspektivo in podporo evropskih institucij.

Le spomniti se je treba, kako sta pred osmimi leti predsednika obeh vlad, Borut Pahor in Jadranka Kosor, pod budnim očesom švedskega premiera Fredrika Reinfeldta, predsedujočega svetu EU, podpisala arbitražni sporazum in končno storila odločilni korak v smeri rešitve spora, ki je več kot desetletje zastrupljal slovensko-hrvaške odnose. To je bil uspeh za obe državi, pa tudi za evropsko diplomacijo, ki je upala, da je z njim našla učinkovit model reševanja dolgotrajnih, globoko zakoreninjenih konfliktov znotraj regije. Ključni element tega modela je predstavljala perspektiva širitve. Hrvaška si je prizadevala postati članica EU, Slovenija pa si je v zameno za svojo podporo njenemu vstopu želela urediti mejno vprašanje enkrat za vselej.

Širitev Unije na Zahodni Balkan se je po vstopu Hrvaške ustavila. To je povzročila kombinacija različnih dejavnikov, povezanih tako z razmerami znotraj EU kot z razmerami v neposredni soseščini. Evropa je pod pritiskom novih izzivov in groženj počasi začela izgubljati zanimanje za regijo, ki je še ob koncu tisočletja predstavljala ključni vir nestabilnosti na stari celini. Kar je ostalo od njenega angažmaja, je bila obljuba širitve, potisnjena nekam v nedoločeno prihodnost.

Razumen časovni rok

Voditelji držav Zahodnega Balkana, ki so se v soboto srečali na Brdu pri Kranju v okviru procesa Brdo-Brioni, so v ostro ubesedeni deklaraciji opozorili na kratkovidnost takšnega pristopa. Obljuba širitve, so poudarili, ne more biti edini odgovor na težave, s katerimi se regija spopada. Poleg nje so potrebne »oprijemljive politične odločitve« in nova spodbuda držav članic EU zanje. Pozvali so k oceni obstoječe širitvene strukture, s katero bi perspektivi dali jasen, predvsem pa razumen časovni okvir, in se strinjali, da je treba najti odgovore na nerešena vprašanja in strukturne težave posameznih političnih sistemov.

Predsedniki Slovenije, Hrvaške, Srbije, BiH, Črne gore, Makedonije, Kosova in Albanije so prepričani, da bi bil takšen pristop koristen ne le za Jugovzhodno Evropo, ampak za varnost in stabilnost celotne Evropske unije. Konsolidacija te, so poudarili, bo lahko zaključena šele ob pridružitvi vseh držav, ki sodelujejo v procesu Brdo-Brioni.

Prisotnost Nemčije na srečanju na Brdu je deklaraciji dala nekaj dodatne teže. Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier je med novinarsko konferenco s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem in hrvaško predsednico Kolindo Grabar-Kitarović poudaril, da prihodnost Zahodnega Balkana spada na vrh agende EU in da mora tam tudi ostati. Razmere v regiji bodo po njegovih besedah imele neposreden vpliv na razmere po vsej Evropi, »prihodnost pa bo zmagala le, če bodo ljudje sodelovali«.

O tem, kako težko bo to, tudi pri vprašanjih, o katerih se je mislilo, da so že rešena, se je lahko prepričal nekaj trenutkov kasneje, ko sta predsednika Slovenije in Hrvaške začela pojasnjevati stališči obeh držav do spoštovanja odločitve arbitražnega sodišča in se, pričakovano, znova znašla na točki nič.