»Če vložiš v posel, logično od tega nekaj pričakuješ«

Ljubljana – »Odločili se bomo na podlagi skupnega dogovora, skupnih koristi in skupnega dobička,« je v rezidenci madžarskega veleposlaništva v Ljubljani za Delo povedal madžarski zunanji minister Péter Szijjártó.

Prepričan je, da bi se s sosedo lahko dogovorili o skupnem vlaganju v drugi tir, ker je za madžarsko gospodarstvo najpomembnejši dober dostop do koprskega pristanišča. Če dogovora ne bo in bo Slovenija sama gradila železnico, ne bo nič narobe, saj imata obe državi dolg seznam drugih skupnih nalog.

Ste po sestanku s slovenskim premierom in ministroma dobili kakšno obljubo o začetku gradnje drugega tira?

Do začetka julija moramo doseči določene dogovore, če se hočemo prijaviti na drugi razpis za sredstva EU. Nismo nestrpni, nam se ne mudi. To je projekt vaše države, vaš razvoj, nočemo vas priganjati. Več kot 90 odstotkov madžarskega BDP je na račun izvoza. Izvozna podjetja pa za čezmorske trge najbolj uporabljajo Luko Koper, zato je naš interes očiten.

Kaj pričakujete v zameno za vlaganja?

Če bomo vložili dvesto milijonov evrov, je logično pričakovanje, da bodo naša podjetja vključena v posel. Pričakujemo tesno sodelovanje med slovenskimi in madžarskimi železnicami. Iščemo možnost, da bi imela madžarska podjetja priložnost za dolgoročno uporabo pristaniških storitev v Kopru, kar bi bilo tudi v korist pristanišča.

Kaj pa, če Slovenija ne bi mogla izpolniti vaših pričakovanj, ker jih omejujejo pravila zagotavljanja konkurenčnosti?

Naredili ne bomo nič takega, kar ne bi bilo skladno z zakonodajo EU, in nič takega, s čimer se ne bi strinjala vaša vlada. O vsem se bomo odločili na podlagi skupnega dogovora, skupnih koristi in skupnega dobička.

Kako bi madžarska podjetja imela prednost pri pridobivanju poslov, če pa so za to nujna javna naročila?

Morala bodo pač oddati dovolj dobre ponudbe.

Ali tudi Madžarska gradi svoje železnice tako, da prosi za finančno pomoč druge države?

Navadno uporabljamo evropska in lastna sredstva. Toda zdaj se ukvarjamo z velikim načrtom temeljite posodobitve proge med Budimpešto in Beogradom. Kitajska vlada je izrazila svoj interes, da bi sodelovala v tem projektu. To pomeni, da bi bila tudi njihova podjetja vpletena vanj. Hkrati bi ponudili posojilo naši državi, za kar bi morali doseči meddržavni sporazum.

Kako daleč ste pri tem projektu?

Ustanovili smo že »joint ventures« podjetje, nimamo pa še dokončnega dogovora o vseh podrobnostih. Upamo, da se bo to zgodilo čim prej. Mi ne silimo.

Mislite, da bo slovenski parlament podprl zakon o drugem tiru? Slišimo veliko pomislekov parlamentarnih strank.

To je stvar Slovenije. Ne bi se želel vpletati. Toda mislim, da je tudi v slovenskem interesu, da ima razvito pristanišče in železniško omrežje. Če Slovenija tega ne želi, se nič od tega ne bo zgodilo.

Četudi Slovenija zavrne Madžarsko, bo vseeno lahko zgradila tir.

Mi bomo seveda veseli. Naše sodelovanje je samo predlog. Pripravljena in odprta pa naj bi bila tudi slovenska vlada. O podrobnostih se še nismo dogovorili.

V zadnjih letih državi kar intenzivno sodelujeta na različnih področjih, gospodarstvo, kultura, manjšina, visoko šolstvo ... Je vsa ta aktivnost posledica političnega načrta ali zgolj naključje?

Mi uživamo v zelo dobrih odnosih. Nimamo resnejših nerešenih vprašanj. Imamo pa kar nekaj projektov, ki bi lahko bili zelo koristni za obe strani. Na primer skupni plinovod, ki je že na seznamu prednostnih naložb EU. Madžarska si želi diverzificirati preskrbo s plinom, Sloveniji pa bi omogočil dostop do madžarskih skladišč in bi ji zagotovil energetsko varnost. Upamo, da bo električni daljnovod Cirkovce–Pince zgrajen do konca leta 2018. Na naši strani je že zgrajen do meje. Dogovorili smo se za gradnjo dveh novih čezmejnih cest, eno v Budincih, drugo v Dolgi vasi ...

Pred leti ste si prizadevali, da bi energetska družba Mol vstopila v Petrol. Je ta interes še prisoten?

Mol je tretji največji distributer goriv v Sloveniji. Ima 45 črpalk in je pripravljen v nadaljnjo širitev. Prizadevajo si strateško povezati s Petrolom, zato je z mano na obisku v delegaciji tudi direktor za mednarodno sodelovanje.

Nekateri analitiki trdijo, da so boljši odnosi med Slovenijo in Madžarsko tudi posledica mizernih odnosov, ki jih svojim sosedam ponuja Hrvaška.

To je gotovo del zgodbe ...

Saj poznate tisti pregovor: Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.

... Čeprav položaj ni tako resen, saj bi bila Slovenija naša prijateljica, četudi ne bi imeli nekaj napetosti s Hrvaško. Toda vloga Hrvaške v tej regiji ni bila povsem čista v času prejšnje vlade hrvaških socialnih demokratov. Smo v zelo resnem sporu z vlado premiera Milanovića, ki nas je zaradi migrantov obtoževal na nesprejemljiv način in nas primerjal s temnimi diktatorskimi režimi prejšnjega stoletja. Sedanja vlada je veliko boljša, morda tudi zato, ker izhaja iz nam podobne strankarske družine. Vsaj na diplomatski ravni so se obtožbe ustavile.

Kako potem komentirate izjave Andreja Plenkovića, da bo Hrvaška naredila vse, da bi izničila arbitražno odločitev trgovskega sodišča iz Ženeve, ki je potrdilo veljavnost pogodbe med Molom in Ino?

Saj imate tudi v Sloveniji podobno izkušnjo o arbitraži ...

Seveda.

Naše stališče je, da je treba arbitražne odločitve spoštovati. Ne verjamemo, da takšni odzivi pomagajo vzpostavljati odnose na obojestranskem zaupanju. Raje verjamemo v dogovarjanja kot v pošiljanje sporočil drug drugemu skozi medije. Razmerje med Molom in Ino je veliko breme v naših odnosih. Od sedanje hrvaške vlade zato pričakujemo, da bo pomagala rešiti zaplet.

Pijete pivo Heineken?

Ne, sploh ne pijem alkohola. Nikoli v življenju ga nisem. Moja pijača je Cockta. To je moja najljubša pijača. (smeh)

A zakaj imate na Madžarskem takšne probleme s tisto rdečo zvezdo na tem pivu?

Imamo zelo jasno zakonodajo, ki prepoveduje uporabo simbolov diktatorskih režimov.

Kaj pa telovadni copati All Star ali mineralna voda S. Pellegrino?

Tudi to bomo proučili. Vsi morajo spoštovati našo zakonodajo.

Hočete ustaviti promocijo totalitarnih simbolov, hočete pa tudi ustaviti Bruselj. Tako je tudi naslov vprašalnika, ki ste ga pred dnevi poslali vsem madžarskim volivcem. Kaj hočete s tem doseči? Javno podporo za »hunexit«?

Ne, nikakor. Kakor veste, se EU spopada z velikimi zgodovinskimi izzivi. Zdaj zato poteka resna razprava o prihodnosti Unije, kjer pa opažamo dva tabora, ki se med sabo prerekata. Oba imata isti cilj, močnejšo EU, a kako priti do nje, je predmet razprave. En tabor, ki mu lahko rečemo federalistični, pravi, da moramo zato, da bi imeli močnejšo Unijo, imeti šibke države članice. Mi smo na drugi, recimo temu suverenistični strani, ki meni, da potrebujemo močnejše članice, da bi imeli močnejšo evropsko integracijo. V zadnjih nekaj letih je zelo jasno pokazalo, da so se res dobri odgovori na te strahovite izzive rodili na nacionalni ravni, ne v Bruslju. Naše stališče je, da Bruslju ne bi smeli podeliti še več pristojnosti na račun držav članic in da bi morali ohraniti njihovo suverenost na sedanji ravni. To bi lahko vodilo k močnejši zvezi, ne pa oslabitev članic.

Z Brusljem ste se sprli tudi zato, ker ste proti solidarnostnim kvotam in nočete sprejeti 1294 prosilcev za azil. Imate kakšno možnost, da zmagate v tožbi, ki ste jo zaradi tega vložili proti evropski komisiji?

Menimo, da so kvote najslabši mogoči odgovor na migrantsko krizo. Prvič, te odločitve sploh ne moremo uresničiti, ker živimo v schengenskem območju, v katerem je gibanje svobodno. Kaj bi se zgodilo, če bi sto Sircev namestili v Sloveniji? Ti niso hoteli priti k vam. Če bi hoteli, bi pri vas že ostali. Kaj bodo naredili? Naslednji dan se bodo napotili proti Nemčiji. Kako jim boste to preprečili? Ni mogoče. To zato ni realistično. Drugič je to povsem neracionalna rešitev, saj jo bodo razumeli kot »povabilo«. Tihotapci ljudi bodo pribežnikom dejali: imajo obvezne kvote, zato vas morajo sprejeti in razmestiti, pojdite na pot, tvegajte življenje. Namesto da bi pomagali državam v okolici območij, kjer so vojne, da bi migrante zadržale pri sebi, te spodbujamo, naj pridejo. Tretjič, solidarnostne kvote so v nasprotju z evropsko zakonodajo. Mislim tudi, da imamo veliko možnosti pred Evropskim sodiščem. Obvezne kvote bi namreč pomenile spremembo dublinskega sporazuma, tega pa ne more spremeniti odločitev ministrov. Spremembo takšnega sporazuma lahko potrdijo le parlamenti. O migracijski krizi zato na splošno menimo, da je najboljši odgovor nanjo ta, da ne uvažamo problemov tja, kjer jih ni, ampak raje pomagamo tam, kjer problemi so. Tako bi pomagali ljudem, da ostanejo čim bliže svojim domovom. Naše izhodišče bi moralo biti popolno spoštovanje mednarodnega prava, ki pravi, da je temeljna človekova pravica živeti varno. Ni pa temeljna človekova pravica to, da si sam lahko izbere, kje bo živel, in za to, da bi tja prišel, krši veliko zakonov.