Četrtina »zagovornikov« ostala doma

Marsikdo se je že v nedeljo spraševal, zakaj so javnomnenjske ankete kazale drugačen rezultat, kot je bil potem na volišču. Ob 36-odstotni udeležbi je skoraj dve tretjini ljudi glasovalo proti uveljavitvi novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je izenačevala pravice istospolno usmerjenih parov z raznospolnimi, konkretno 62,53 odstotka udeležencev referenduma, spremembe v smeri enakopravnosti pa je podprlo le 36,47 odstotka volivcev, ki so oddali glas.

»Razmere so zelo podobne kot pri referendumu o družinskem zakoniku leta 2012. Razlikovati moramo med javnim mnenjem in tem, kaj mislijo tisti, ki so prišli na referendum. Zaradi razmeroma majhne udeležbe nastane ogromna razlika,« pojasnjuje Roman Zatler iz Dela Stik, ki opravlja raziskave za naš časopis.

»Izkušnje kažejo, da praviloma 80 odstotkov tistih, ki odgovorijo, da bodo zagotovo šli glasovat, tudi v resnici gredo. Čeprav ankete niso potrjevale tega, se je kljub temu pričakovalo, da se bodo nasprotniki referenduma udeležili v precej večjem številu. Udeležba je odločala. V praksi se je pokazalo podobno kot leta 2012,« meni Zatler.

Po njegovem mnenju je bila ena od bistvenih razlik med obema predreferendumskima obdobjema tokratna zelo močna kampanja na družbenih omrežjih. Vtis je bil, da se je veliko ljudi angažiralo na facebooku, twitterju, spletnih straneh. »Vendar je ta kampanja podpornikov zakona imela učinek samo v urbanih delih Slovenije oziroma, če smo zelo natančni, v urbanem delu Ljubljane.« Zatler pojasnjuje, da je javno mnenje kljub vsemu bolj izenačeno, kot je bil rezultat, a štejejo tisti, ki oddajo glas.

Družbeno zaželeni odgovor?

Podobno da se skoraj četrtina od tistih, ki so v anketah zagotavljali, da bodo šli na volišča in glasovali za, v nedeljo ni sprehodila do volišča ugotavljajo pri Valiconu. Med nasprotniki je ta delež le osemodstoten. »S to razliko je mogoče pojasniti, zakaj je bil rezultat tako drugačen od merjenj,« je razmišljal Andraž Zorko iz Valicona. Pri določenem deležu tistih, ki so podpirali zakon in napovedovali udeležbo, je mogoče, pravi Zorko, da je šlo za tako imenovani družbeno zaželeni odgovor torej da ljudje, zaradi različnih vzrokov, ne povedo, kar mislijo, temveč kar naj bi se pričakovalo od njih. Tega anketarji niso predvideli.

»Ob opazovanju dogajanja na družbenih omrežjih je bil vtis, da je mobilizacija za podporo zakonu velika. Zdi se, da so ob demonstracijah, kdo vse je za, nekateri pozabili, da je potem tudi v resnici treba iti na volišče. Ta kampanja na družbenih omrežjih nas je malo zavedla,« priznava Zorko.

Raziskava po referendumu, ki so jo pri Valiconu opravili včeraj, je pokazala, da je bila za zmago pobudnikov referenduma ključna mobilizacija volivcev, ki sicer ne podpirajo strank iz desne strani političnega prostora. Glavnina od dobrih 110.000 glasov več, kot so jih zbrali ob družinskem referendumu leta 2012, je prišlo od podpornikov strank vladne koalicije. Brez teh glasov ne bi niti dosegli kvoruma. Skoraj četrtino vseh glasov proti so prispevali volivci strank, ki so v vladi; med podporniki vladnih strank, ki so se udeležili referenduma, jih je polovica podprla zakon, polovica pa obkrožila proti.