Tiskane izdaje
Slovenija finančne, dolžniške, nato pa še socialne krize ni pričakala pripravljena. Socialna infrastruktura države je zaradi demografije že pred krizo težko zagotavljala zadosten obseg sredstev za vse zakonsko določene pravice in se je za ta namen tudi zadolževala.
Tik pred krizo leta 2008 je bila sprožena reforma plačnega sistema javnega sektorja, ki ni vsebovala učinkovitega mehanizma za brzdanje plačne mase v času stagnacije ali negativne gospodarske rasti. Javni sektor je zaradi časovno zgrešene implementacije reforme, ki naj bi upravičeno odpravila plačna nesorazmerja, javnofinančno nebreknil. Tudi pokojninski sistem, ki je bil nazadnje moderniziran pred več kot desetimi leti, je imel zaradi staranja prebivalstva že pred krizo težave z izplačevanjem dostojnih pokojnin. Z dolžniško krizo, ki je razkrila globoke strukturne težave socialnih sistemov, je bilo tudi konec ere, ko je bilo vedno globlji primanjkljaj proračuna in drugih javnih blagajn mogoče prikrivati z zadolževanjem.
Reforme in postopna
Prva »protikrizna« vlada Boruta Pahorja se je omenjenih primanjkljajev dolgoročno lotila s pokojninsko reformo, ki so jo na referendumu leta 2011 blokirali sindikati, kratkoročno pa s postopnim zadrževanjem izdatkov za plače v javnem sektorju.
Druga »protikrizna« vlada, ki jo je vodil Janez Janša, se je varčevalne politike lotila resneje in globlje. Supervarčevalni zakon (Zujf) je znižal skoraj vse socialne izdatke in začasno ali trajno posegel v pravice (upravičeno pa deloma tudi v privilegije) ljudi. Pri tem je tedanjemu ministru za delo Andreju Vizjaku konec leta 2012 uspelo izpogajati in uveljaviti pokojninsko reformo in reformo trga dela.
Vstaje, stavke
Tudi tretja »protikrizna« vlada, ki jo vodi Alenka Bratušek, v osnovi nadaljuje varčevalno politiko kleščenja javnih izdatkov, za zdaj pri plačni masi javnega sektorja, a zaradi sodelovanja socialne demokracije v vladi do zdaj še ni bilo posegov v socialne transferje, torej v steber naše socialne države.
Kaj nam je varčevanje prineslo?
Poleg slabšega standarda nam varčevanje zagotovo ni prineslo tudi gospodarske rasti. In nič na kaže, da se bo to kmalu zgodilo. Kazalnike razmer, v katerih živimo, objavljamo v zgornji grafiki. Tudi obeti za prihodnost na tem področju niso dobri. Država je namreč že dalj časa pod drobnogledom mednarodnih finančnih trgov, ki jih poosebljajo zasebne bonitetne agencije z ogromnim vplivom na obnašanje trgov. Nad državo visi trda roka evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega finančnega sklada, ki v prihodnjih mesecih pričakujejo nadaljnje reze v javno porabo in dodatne strukturne reforme. To prinaša tudi nepriljubljene ukrepe, ki jih vlada pravkar pripravlja in bodo uveljavljeni v prihodnjem letu. V najboljšem primeru si tako na področju socialne države lahko obetamo stagnacijo.
