Tiskane izdaje
Ljubljana – »Kršitve, za katere je bila Slovenija obsojena, izhajajo iz jasne in ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Te so bile v številnih primerih tako evidentne, da je bilo kaj drugega kot obsodilno sodbo nerealno, utopično in celo nečloveško pričakovati.«
Tako pravi generalni državni pravobranilec Boštjan Tratar, torej prvi človek institucije, ki je bila kot odvetnik države po nedavnem poročanju spletnega portala Rights Info, da je naša država po številu kršitev na milijon prebivalcev največja kršiteljica človekovih pravic med vsemi 47 članicami Sveta Evrope, večkrat izpostavljena.
Da marsikdaj res ni tako, kot bi moralo biti, Tratar ponazarja s primerom, da je bila država, na primer, pred leti zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku obsojena v zadevi, v kateri je postopek trajal več kot 40 let in v času odločanja pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) sploh še ni bil končan.
Prehitro sklepanje
Podatek, da je država izgubila v kar 94 odstotkih vseh zadev pred ESČP, se sicer nanaša le na zadeve, v katerih je ESČP odločilo s sodbo, zato ne daje celostne in realne slike uspeha države v teh postopkih. »Za celovito oceno kršitev človekovih pravic, o katerih odloča ESČP, je namreč treba upoštevati ne le število sodb, ampak vse odločitve ESČP, tudi sklepe o neutemeljenosti oziroma nedopustnosti. Sodbe je treba analizirati ne le z vidika, ali so bile v njih ugotovljene kršitve, ampak tudi v širšem kontekstu oziroma ali gre za odločitev v eni posamezni zadevi, ali v več istovrstnih zadevah, ali pa gre celo za pilotno sodbo, kot je to v primerih izbrisanih in deviznih varčevalcev. Pilotna sodba namreč državi nalaga sistemsko ureditev določene problematike, tudi krog upravičencev do povračila škode je praviloma širši, zato so tudi finančne posledice za državo veliko večje, kot če bi imeli pred očmi zgolj odškodnine po sodbah. V ta sklop pa je treba vključiti tudi poravnave,« pojasnjuje Tratar.
Sedemsto poravnav
Generalni državni pravobranilec je zavrnil večkrat izražen očitek, da pravobranilstvo v postopkih pred ESČP kot tudi v drugih ni pripravljeno na poravnave. Največ jih sklepa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. V poravnavah pred evropskim sodiščem jih je tako sklenilo skoraj 700. Tudi sicer se le malo zadev, v katerih stranka zahteva pravično zadoščenje po zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, rešuje na sodiščih, saj se stranki prej uskladita o višini odškodnine.
Državno pravobranilstvo na kršitve konvencije o človekovih pravicah, zaradi katerih se lahko država znajde tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), institucije, ki so pristojne in odgovorne za reševanje problematike, vseskozi opozarja.
Toda ta opozorila, ki so največkrat namenjena pravosodju in upravam zaporov (predvsem ljubljanskemu), velikokrat nimajo učinka. Tako zatrjuje generalni državni pravobranilec Boštjan Tratar v odzivu na pregled dela Evropskega sodišča za človekove pravice v letih od 1959 do 2014. Iz njega izhaja, da je ESČP v tem času prejelo 8412 tožb iz Slovenije, 6398 jih je zavrnilo. Razsodilo je v 323 primerih, v 304 je ugotovilo najmanj eno kršitev človekovih pravic. Večina jih zadeva kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (razvidno iz grafa) in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
Krepki milijoni
Iz podatkov, ki jih je pripravilo državno pravobranilstvo – v postopkih nastopa kot odvetnik države –, je razvidno, da je morala naša država do zdaj zaradi kršenja človekovih pravic neposredno na podlagi sodb ESČP izplačati dobrih 1,5 milijona evrov odškodnin. Največ jih je morala, prav zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov, izplačati pred devetimi leti (več kot pol milijona evrov). Na ta problem se je država leta 2006 odzvala s sprejetjem zakona o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Na podlagi tega zakona imajo pritožniki možnost, da pravično odškodnino dobijo od naše države, preden se odločijo za postopek pred strasbourškim tribunalom. Precej odškodnin nas je doletelo tudi lani. Na podlagi 18 sodb – večinoma je šlo za kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in prepoved diskriminacije – je morala država plačati malo manj kot 375.000 evrov odškodnin.
Precej višje pa bodo posredne odškodnine, ki jih bo morala Slovenija izplačati na podlagi odškodninskih shem, ki jih je morala pripraviti zaradi sodb ESČP. Gre za izbrisane in devizne varčevalce. Po ocenah države bi morala izbrisanim izplačati okoli 130 milijonov evrov, zadnje ocene sicer predvidevajo nekoliko nižji znesek. Višje število pa bi bilo lahko pri odškodninah za poplačilo varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke na Hrvaškem in v BiH. Vladna ocena je, da bo za 300.000 deviznih varčevalcev treba odšteti 385 milijonov evrov odškodnin.
