Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje

Ljubljana ­– Predvidoma ta teden bodo predstavniki Civilne iniciative za družino in pravice otrok v državni zbor vložili zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o družinskem zakoniku. O tem smo govorili z Barbaro Rajgelj, doktorico prava in docentko na ljubljanski FDV ter sonajemnico lokala Cafe Open v Ljubljani, ki družinski zakonik podpira.

Kako komentirate odločbo ustavnega sodišča?

Odločba je zame negativno presenečenje zlasti zaradi teoretske nedomišljenosti obrazložitve in neupoštevanja pretekle ustavnosodne prakse. Ustavno sodišče je izpustilo priložnost, da bi se do pomembnega pravnega vprašanja opredelilo vsebinsko in s tem dalo usmeritve akterjem v prihodnjih zakonodajnih postopkih. Družinski zakonik ni niti prvi niti zadnji primer zakona, za katerega bo kakšna interesna skupina zahtevala izvedbo referenduma. In tokratna odločitev ne daje odgovorov, po katerih bi se lahko ravnali v prihodnje. Predvidljivost pravnega reda pa je eden pomembnih elementov pravne države. Tako zakonodajalec kot sodniki se reševanja primerov žal lotevajo kot krizni menedžerji: problem je nastal, dajmo ga hitro rešiti, ne razmišljajmo preveč o dolgoročnih posledicah odločitve, jutri bomo na nove probleme iskali nove odgovore.

Pristop oblikovanja prava »od danes na jutri« razjeda pravni red: pravno znanje je treba spoštovati, ga nalagati in ga sestavljati v celoto, saj kakovostna včerajšnja odločitev vsebuje tudi rešitev današnjega problema.

Je v primeru zavrnitve družinskega referenduma Slovenija res na poti proti blokadi družbenega razvoja oziroma kaj bo to prineslo za njen razvoj? V javnosti smo slišali ocene, da se Slovenija tako podaja na pot konservatizma namesto na pot modernizma.

Se vam ne zdi, da Slovenija ni na poti, ampak že globoko v blokadi družbenega razvoja tako na ekonomskem, pravnem, političnem in kulturnem področju? Kakor malo bojno polje, na katerem – na videz okrog nepomembnosti, v ozadju pa za politično in ekonomsko moč – poteka vojna vseh proti vsem.

Nasprotniki so glasni. Pravijo, da družinski zakonik odreka otroku temeljno človekovo pravico do matere in očeta, ki mu je država z zakonom ne sme odvzeti. Kako odgovarjate?

Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje, ampak vsem daje. Daje tudi tistim, ki doslej niso imeli. Na simbolni ravni vsakemu otroku zagotavlja družino, saj pojem družine po novem poleg tradicionalne družine obsega tudi enostarševske, reorganizirane, rejniške in istospolne družine. Na praktični ravni pa povečuje pravno varnost, saj pristojnosti odločanja prenaša s centrov za socialno delo na družinska sodišča, poenostavlja sklepanje zakonske zveze, prepoveduje telesno kaznovanje, uvaja zagovornika otrokovih pravic in druge ukrepe za varstvo otrok, omogoča brezplačno mediacijo pred sodnim postopkom, med njim in po njem, istospolnim parom zagotavlja enake pravice kot različnospolnim parom razen pravice do posvojitve. Te istospolni pari načeloma nimajo, saj lahko posvojijo le otroka svojega partnerja. S tem se seveda nikomur ne jemlje pravica do očeta in matere, ampak se zgolj tistim otrokom, ki živijo v istospolnih skupnostih, zagotavlja pravica do drugega starša.

Kdo sploh ima pravico govoriti o tem, kaj je prava družina? V Sloveniji se več kot polovica otrok rodi v zunajzakonskih skupnostih, četrtina pa jih živi v enostarševskih družinah.

Pravico govoriti o tem ima vsakdo, uzakoni pa jo lahko le država, ki pri tem mora upoštevati dognanja strok, ki se s tem področjem ukvarjajo. Pri tem mislim zlasti na družinskopravno stroko, sociologijo družine in razvojno psihologijo. Nezrela bi bila država, ki v zakonu ne bi opredelila definicije, ki je v praksi in znanosti splošno sprejeta. Če nekdo misli, da enostarševska družina ni družina, potem ima velik problem z razumevanjem sveta okrog sebe in jutri morda lahko zahteva, da se v zakon zapiše, da Zemlja ni okrogla.

Kako komentirate zavajanje pobudnikov referenduma, ki so jih kolegi novinarji ujeli na tržnici, češ da bosta lahko po tem zakonu lahko tudi sestra in brat imela otroka?

Upam, da je to edini primer tovrstnega očitnega zavajanja, bojim pa se, da je to edini primer, ki so ga kamere posnele. Želim si, da bi referendumska kampanja temeljila na argumentirani razpravi, na spoštovanju človekovega dostojanstva in pravici vsakogar, da nihče ne posega v njegove življenjske izbire, dokler ne škoduje drugemu. Upam, da nam bo volivcem uspelo predstaviti, kaj zakon zares določa, kajti dan po referendumu se bomo vsi brez izjeme zbudili v novo jutro – bolj ali manj svobodni. In to bo točka, od katere bo odvisno tudi spoštovanje drugih pridobitev sekularne družbe.