Tiskane izdaje
Dolgoletnega direktorja Centra za raziskovanje javnega mnenja Nika Toša izsledki raziskave ne presenečajo, saj so raziskovalci trende nezaupanja v vlado zaznavali že na začetku prejšnjega desetletja, ko je vlado še vodila LDS. Z nastopom vlade SDS se je zaupanje za krajše obdobje nekoliko povrnilo, v drugi polovici pa je strmoglavilo. Nato se zaupanje v vlado (eno izmed raziskovanih institucij, merijo se še zaupanje v druge institucije demokracije) ni nikoli povrnilo, kvečjemu še padlo.
Razpad zaupanja
»Imamo katastrofalni razpad zaupanja, a ne v demokratični sistem, temveč v delovanje vlade in njeno učinkovitost. Na to smo v Barometru opozarjali zadnje desetletje. Zdaj se soočamo s stanjem, ko lahko ugotovimo, da sistem izgublja svojo legitimno osnovo,« opozarja Toš.
Avtor številnih publikacij in raziskav o zaupanju v institucije pravi, da je v podstati vsakršnega racionalnega razmisleka ideja, da morajo institucije dobro delovati, ne glede na stopnjo demokratičnosti, a v vsakem primeru morajo biti učinkovite. »Raziskave kažejo, da je v Sloveniji nizka stopnja učinkovitosti.«
Tako katastrofalno znižanje zaupanja v vlado povezuje Bojan Radej, samostojni raziskovalec v slovenskem društvu evalvatorjev, s slabo kakovostjo vodenja, korupcijo in (ne)kompetenco vlade oziroma občutenjem vprašanih, da vlada preprosto ne ve, kaj počne, ker živi v svojem svetu, razpetem med letališči Brnik in Bruselj. In če ni pravega vodenja v prid javnih dobrin, se za našimi hrbti povežejo in utrdijo negativne koalicije ekonomskega pohlepa in nenadzorovane družbene moči, pravi: »Slovenijo že dolgo vodijo ljudje, ki so radi glavni, kljub temu pa ne želijo prevzemati odgovornosti za vodenje, razumljivo, saj nimajo dovolj kompetenc in se tega tudi zavedajo.«
Vladanje je postalo pekel
Ker pa je javnost v Sloveniji zelo dobro informirana in tudi dobro ve, kaj hoče, ne preseneča, da je nezaupanje v oblast iz leta v leto večje. Zlasti bode v oči velik razkorak med zavzetostjo civilne družbe, kjer kar vre od aktivnosti in inovacij, ter medlostjo in neučinkovitostjo javnega sektorja in vlade. Izrazito ji namreč manjka vizije in kakovosti upravljanja javnega sektorja.
»Že dolgo ni pravega vodstva in vizije, vladni resorji so kot stolpi, se med seboj ne usklajujejo, predpise in zakone postavljajo vsak posebej, pogosto tudi povsem neživljenjske. Življenje ljudi je integralna zadeva, prehajanje med nepovezanimi službami in ureditvami javnega sektorja pa je za marsikoga pravi pekel, saj so poti med njimi pretrgane, neprehodne,« pravi sogovornik. Dodaja, da je zaradi nepovezanosti vladnih resorjev postalo pekel tudi vladanje samo, predvsem, kadar se je treba usklajevati in dokazati »horizontalna«, presečna, medsektorska poenotenja. »Dokazov je veliko. Vladi na primer nikakor ne uspe pripraviti prepričljive strategije razvoja Slovenije, dolgoročne vizije, kam naj gre in se razvija,« pravi Radej, ki je sodeloval pri evalvaciji Operativnega programa Slovenije 2014–2020, osrednjega izvedbenega razvojnega dokumenta, ki določa vsebine financiranja strateških razvojnih projektov iz proračuna EU. In glavno spoznanje evalvacije: »V Sloveniji se dogaja popolni kolaps razvojnega sistema. Nova evropska strategija pametnega razvoja zahteva veliko višjo kompetenco vodenja, bolj jasno vizijo. Od dobre priprave kakovostnih razvojnih projektov in njihove izvedbe je namreč odvisno, ali nam bo uspelo v sedmih letih pametno vložiti 4,1 milijarde evropskega denarja. Medtem ko vlada za vsakih sto milijonov, ki jih je treba v proračunu dodatno prihraniti, lahko pripelje koalicijo do roba njenega obstoja, te razvojne evropske milijarde trošijo ne dovolj premišljeno, neusklajeno in zlasti nekompetentno,« je kritičen Radej. Zato, med drugim, živimo na kredit in brez dvoma občutno slabše, kot bi glede na bogate potenciale narave in znanja lahko, če bi bili uporabljeni podjetno. »Ekonomska zanka okoli vratu se zateguje vsem državljanom, najbolj pa trpijo brezposelni in vse ranljive skupine. Cela generacija mladih je oropana perspektiv, žrtvovana na oltarju nekompetentnega vodenja države …«
Neoliberalna paradigma
Naraščajoče nezaupanje v oblast sproži po njegovem že pred desetletjem zastavljena razvojna strategija, ki je Slovenijo iz uravnoteženega, trajnostnega razvoja preusmerila v pretirano poudarjanje stroškovne konkurenčnosti, strategija, ki je v EU neslavno propadla – niti ne zaradi nezmožnosti znižanja stroškov, ampak ker je izboljšanje koristilo le redkim. »Trajnostno naravnan, medsektorsko skladen evropski razvojni model, ki je bil sprejet leta 2001 z lizbonsko strategijo, je EU leta 2005 'reformirala' nazaj v neoliberalno razvojno paradigmo, kljub temu, da je reformi po raziskavi Eurobarometer nasprotovalo od 60 do 80 odstotkov prebivalcev držav članic EU. Slovenija je temu vzvratnemu razvoju sledila, za pripravo neoliberalne strategije pa ni bilo treba imeti nikakršne razvojne zgodbe, vizije, samo kresanje socialnih stroškov na vsakem koraku. Tudi nova razvojna strategija države je bila prvotno pripravljena tako, kot da se med letoma 2005 in 2014 ni zgodila gromozanska kriza, katere posledice danes preizprašujejo same temelje EU,« pravi Radej.
