Državotvorni narodi tujce naučijo svoj jezik

Ljubljana – »Očitno so ugotovili, da obstaja kritična masa tistih, ki menimo, da je slovenščina v Sloveniji bolj doma kot angleščina in da to velja za vse govorne položaje, tudi za visoko šolstvo,« odločitev ministrstva, da izbriše sporni del 8. člena, komentira prof. dr. Marko Snoj, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Ali to pomeni, da ste zmagali, da so na ministrstvu prisluhnili nasprotnikom novele?

Morda bi se ob tej priložnosti kazalo spomniti, da so že v letih 1918 in 1919 potekale razprave, ali naj bodo predavanja na tedaj novoustanovljeni ljubljanski univerzi v slovenščini, nemščini ali hrvaščini. Tudi tedaj so nekateri zatrjevali, da o določenih stvareh v slovenščini ni mogoče govoriti.

Jezik se je razvijal in danes se lahko v slovenščini pogovarjamo tudi o raketni tehnologiji.

Če bomo to zanemarili – in to bi se zgodilo, če bi angleščino pripeljali v predavalnice – se čez deset let o tem nihče več ne bi pogovarjal v slovenščini, tako kot se sredi 19. stoletja pravniki in tehniki, ki so študirali na Dunaju, o svoji stroki niso pogovarjali v slovenščini.

Slovenščina bi nazadovala, prek 19. in 20. stoletja bi se vrnila v srednji vek. Začela bi se obratna pot, spet bi postala jezik kmetov in neizobražencev. Vsi izobraženci, tudi slovenski, bi se med seboj pogovarjali angleško.

Ne morem pa reči, da smo zmagali, saj stvari ostajajo neurejene.

Kaj ostaja neurejeno?

Celotno področje jezika visokošolskega izobraževanja. Po zdajšnjem zakonskem določilu lahko slovenski profesorji predavajo v polomljeni angleščini dvajsetim študentom, če so med njimi trije tujci, pa čeprav prihajajo, denimo, iz držav nekdanje Jugoslavije. Dejansko se dogaja, da so v predavalnici trije Srbi, profesor pa zato predava v angleščini. To je nedržavotvorno, to je tujeljubsko.

Zakaj pa ni ločenih predavanj?

Ker jih država ne plačuje; država plačuje program, ki se izvaja enkratno, v eni uprizoritvi, ne v dveh skupinah. Če so med dvajsetimi študenti trije tujci, začnejo profesorji predavati v angleščini, ker predpostavljamo, da tujci ne znajo slovensko in da se je slovenščino nemogoče naučiti. Dodatna groza je, žal ne morem uporabiti drugega izraza, da mnogi – ne profesorji ne študenti – ne znajo dovolj dobro angleško.

Slovenščino se je mogoče naučiti. Ambasadorje jezika imamo po vsem svetu. Tu so študirali, naučili so se slovensko in še zdaj, ko so spet doma, perfektno govorijo naš jezik. Škoda bi bilo izgubiti svojo posebnost. Če bo povsod angleščina, tega ne bo več. Kot če bi po vsem svetu izkoreninili vse poljščine in povsod posejali koruzo; morajo biti tudi ajda, korenje in seveda koruza. Imeti moramo tudi stvari, ki so majhne in dobre. Različnost je vrednota, tudi jezikovna. Angleščina je čudovit jezik, ampak ne tista, ki jo govorijo na naših univerzah.

Portugalci so znali poskrbeti, da se tuji študenti v zelo kratkem času toliko naučijo njihov jezik, da lahko poslušajo predavanja. Bi nam lahko bili za zgled?

Pomembno se je predvsem zavedati, da se tujci lahko naučijo slovensko; eni težje, drugi lažje. Center za slovenščino kot drugi tuji jezik prireja dobre tečaje. Plačuje jih država, to bi bilo treba spodbujati. Moralo bi jih biti še več. Vsak državotvoren narod skrbi za to, da se tujci učijo njegov jezik. Poglejte Nemce z njihovim Goethejevim inštitutom pa Francoze in Ruse. Angležem tega ni treba početi, ker to drugi počnejo zanje. Tudi Slovenija bi morala to početi, lektorati so premalo.

Kako bi se to dalo urediti?

Treba bi bilo upoštevati temeljno načelo, da slovenski profesor na slovenski javni univerzi za slovenski davkoplačevalski denar slovenskemu študentu predava v slovenščini. Podobnim načelom sledijo tudi drugi srednjeevropski narodi. Ali ni prva in glavna naloga slovenskih univerz, da posredujejo znanje svojim državljanom? Seveda v jeziku, kot ga določajo ustava in področni zakoni. To pa je v Sloveniji slovenščina, tako kot je v Italiji italijanščina, na Madžarskem madžarščina.

Tako stališče je poleg jezikoslovne stroke, stanovskih organizacij, SAZU in mnogih drugih zavzela tudi komisija državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport. Na tem načelu je tudi nastal amandma na jezikovni člen, ki ga je vložila Nova Slovenija. Tudi več drugih političnih strank levega in desnega političnega prostora s tem načeloma soglaša.

Zakaj se vam zdi slovenščina ogrožena? Evropska unija vendar podpira večjezičnost?

Da, ampak na papirju. V praksi pa se precej uveljavlja angleščina, čeprav se bo morda pokazalo, da že v letu ali dveh ne bo več uradni jezik Evropske unije. Ko bo Združeno kraljestvo izstopilo, bo situacija zelo čudna. Irska je za uradni jezik prijavila irščino, Malta malteščino. Vsaka država lahko prijavi samo en uradni jezik, Španija je, denimo, španščino, ne pa tudi katalonščine.

Slovenščino pravzaprav ogrožamo sami. Ne vsi, ampak nekateri državljani, ki so na položajih in vidijo samo kratkoročne neoliberalne koristi. To so ljudje, ki bi, kot je rekel Tone Partljič, slovenščino prodali za drobiž, da bi pridobili nekaj tujih študentov, ki bi plačevali šolnino. Te bi potem spravili v isto predavalnico s slovenskimi študenti, vsem pa bi predavali v angleščini. Država bi plačevala študij slovenskih študentov, tujci bi plačevali šolnino, profesorji pa bi si lahko iz te prek univerze izplačevali dodatek.

Toda številni strokovnjaki po drugi strani opozarjajo, da je odpiranje slovenskih univerz nujno za zagotavljanje kakovosti študija. Kako odgovarjate na razmišljanja in pomisleke tistih, ki so se zavzeli za spremembo 8. člena?

Zagovorniki poučevanja v angleščini se sklicujejo na internacionalizacijo visokega šolstva in njegovo kakovost. Pri tem je treba poudariti, da zagovorniki slovenščine prav tako podpiramo internacionalizacijo, saj ne nasprotujemo, da gostujoči profesorji predavajo v tujih jezikih. Prav tako ne nasprotujemo, da gostujoči študenti poslušajo predavanja v tujih jezikih. Nasprotujemo pa nameri, da bi Slovenec Slovencu predaval v tujem jeziku. Ali bodo slovenske univerze bolj mednarodne, če bo Slovenec Slovencu predaval angleško? In ali bo naše visoko šolstvo bolj kakovostno, če ga bo predavatelj izvajal, študent pa poslušal v jeziku, ki ga ne obvlada tako dobro kot svojega maternega? Zagovornike angleščine v našem visokem šolstvu že več mesecev sprašujem prav to, pa ne dobim odgovora.