Dupleške novice, lažnive osmrtnice in leteči sloni

Ljubljana – Predsednik vlade Janez Janša slovenskih časopisov, kot je pred kratkim dejal, ne bere. Jih pa pogosto komentira. Medtem ko prejšnji predsednik vlade Borut Pahor intervjujev pogosto ni niti avtoriziral, Janša odkrito kaže odpor in nezaupanje do osrednjih slovenskih medijev.

»Recimo, da bi zdaj naša koalicija na začetku mandata ustanovila komisijo, v kateri bi bili, na primer, državni sekretar ministra Gorenaka, novinar Dupleških novic in žena nekega lokalnega tajkuna iz Maribora, in bi ta komisija preverjala vaše premoženje. Ali bi se vam to zdelo kredibilno?« Tako je na zadnji seji v državnem zboru premier komentiral očitke iz poročila protikorupcijske komisije. Z novinarjem Dupleških novic je namigoval na člana komisije, nekdanjega novinarja Dnevnika Roka Praprotnika, in pozneje tudi dodal, da je »gospod Praprotnik petnajst let pisal laži o meni, karkoli sem mu pojasnil, ko je bil novinar, ni bilo dovolj«. Mimogrede je premier še dejal, da na Radioteleviziji Ljubljana (in ne Slovenija, kot je prav, op. p.) nekateri posamezniki dobijo na mesec tri predsedniške plače in vse to pokrijejo plačevalci električne energije. Če je Janša mislil na svojo plačo, ki je decembra znašala 5956 evrov bruto oziroma 3145 neto, potem, po njegovih besedah sodeč, na RTV menda obstajajo osebe, ki so zaslužile 9435 evrov neto. Je to res?

»Najvišja plača na RTV Slovenija je uvrščena pet plačnih razredov nižje kot plača predsednika vlade RS, zato je nemogoče, da bi kateri koli zaposleni na RTV Slovenija prejemal tri predsedniške plače,« so pojasnili v službi za odnose z javnostjo RTV. »Poleg tega ima javni zavod uveljavljena interna pravila, ki omejujejo višino urne postavke honorarnega sodelavca in opredeljujejo največje mogoče število ur, ki jih ta lahko naredi na mesec in jih prav tako spoštuje. Zato je izjava predsednika Vlade RS povsem neutemeljena in zavajajoča,« so še dodali.

Lažnive osmrtnice

Ko se je v Sloveniji razvnela razprava o begu možganov iz Slovenije, je Janša v pogovoru za TV Slovenija dejal: »Vendar to piše v Delu, tam pa niti osmrtnicam ni za verjeti«. V istem pogovoru je še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov«, ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – da tako nizko, kot je zdaj, še nikoli ni bilo.

Časnik Delo je sploh pogosto v zobeh največje vladne stranke. Tako so na račun Dela priletele grobe oznake o tem, da si »takšno bebasto sprevračanje lahko privošči samo medij, ki ni zavezan niti resnici niti bralcem, temveč zgolj režimu«, in termini, kot so »medijski lakaji« ali pa »režimski mediji«.

Prosim?

V zgodovino izjav so zapisani tudi znameniti leteči sloni. Pogovor v Dnevnikovem Objektivu je šel takole:

Novinar: Vse, kar smo zapisali, je držalo.

Janša: In sloni letijo po zraku.

Novinar: Prosim?

Janša: Vse, kar ste napisali v vašem časopisu, je držalo in sloni imajo krila ter letijo po zraku.

Novinar: Ali je to primerjava za pisanje našega časopisa?

Janša: Toliko laži, kot sem jih prebral v vašem časopisu v zadnjih dvajsetih letih, čeprav ga ne berem pogosto, je zelo težko prebrati kjerkoli drugje.

Fico, Berlusconi, Janša ...

Da je Janša v sporu z mediji, so velikokrat poročali tudi tuji mediji in organizacije. Novinarji brez meja so, denimo, obsodili civilno tožbo zaradi obrekovanja, ki jo je vložil proti finskemu novinarju Magnusu Berglundu in s katero je zahteval 1,5 milijona evrov odškodnine. To je bil tudi razlog, da je Slovenija izgubila nekaj mest na lestvici svobode tiska, mednarodna novinarska organizacija pa ga je javno primerjala s Silviem Berlusconijem in Robertom Ficom.

Ko je Janša jeseni 2007 imel zagovor na glasovanju o zaupnici, so hrvaški mediji poročali, da je v dveh urah in 17 minutah svojega nagovora kar 90 minut posvetil obračunu z novinarji. To je bil čas peticije 571, s katero so novinarji tujino opozorili na nedopustne pritiske in posege v medije. A Janša je peticijo razumel zgolj kot politično akcijo.

»In potem berejo to peticijo, na katero lahko doma prepričljivo odgovorim, ne morem pa prepričljivo odgovoriti tujim sogovornikom, ki ne berejo slovenskih časopisov, ki ne vedo, da je treba z lupo iskati kakšno pozitivno omembo te vlade, ki ne vedo, kakšna je lastniška struktura slovenskih medijev, in ki ne vedo, kdo v resnici vedri in oblači, kdo je v prejšnjem mandatu klical na nacionalno televizijo ter urejal oddaje in dnevnike, in to občasno še vedno počne,« je dejal. Med drugim pa dejal tudi, da se je večinsko lastništvo v slovenskih medijih z največjo naklado večinoma oblikovalo pred začetkom mandata njegove vlade ter da je »jasno politično obarvano in te barve niso barve te koalicije«.

Labodji spev medijem

Njegovi spori segajo še dlje. Leta 2003, denimo, je Društvo novinarjev Slovenije, »preimenoval« v Društvo vladnih lakajev. Še kot poslanec Demosove koalicijske stranke SDZ je na prvi seji prvega demokratično izvoljenega parlamenta leta 1990 – ko so mediji poročali o nerodnostih pri vodenju prvih sej skupščinskih organov – napovedal labodji spev slovenskih medijev. A mediji kljub temu še nis(m)o zadnjič zapeli pred svojo smrtjo.