Tiskane izdaje
Med njimi je profesor mednarodnega prava Marko Pavliha, ki pravi, da bi lahko dosegli prijateljsko rešitev, ki jo dopušča tudi arbitražni sporazum. Osmi odstavek šestega člena namreč pravi: »Arbitražno sodišče lahko v vsaki fazi postopka pomaga pogodbenicama pri njunih prizadevanjih najti prijateljsko rešitev spora ob njunem soglasju.«
Kot je dejal Pavliha, bi takšna rešitev, ki bi pomenila povratek k dvostranskim pogajanjem, bila »najboljše sporočilo mednarodni javnosti, da lahko dve sosedi vendarle prijateljsko rešita spor brez arbitraže in se dogovorita za kompromis«. Ta kompromis bi bil po mnenju profesorja lahko podoben nesojenemu sporazumu Drnovšek-Račan.
Slovenija ima v rokah dve močni karti
Pavliha je spomnil, da je imela Slovenija, ko Hrvaška še ni bila članica Evropske unije, v rokah škarje in platno. Danes ju ima lahko ponovno, na primer tako, da zaradi nerešenega mejnega vprašanja blokira vstop Hrvaške v schengensko območje. A kot pravi, slovenska politika te možnosti ne omenja. »To žal ponovno potrjuje naše klečeplazenje, ki pa ni samo zunanjepolitično, ampak tudi notranjepolitično. Namreč zunanja politika je tako trdna, kot je trdna notranja politika,« meni Pavliha. Ob tem dodaja, da se »ustvarja vtis, da je Slovenija, zlasti navzven, kot nekakšna nizkokalorična majoneza; torej korektna, ampak popolnoma brez okusa«.
Da bi Slovenija lahko ovirala Hrvaško pri vstopu v schengensko območje, pravi tudi diplomat in politik Anton Bebler. Ob tem dodaja, da bi Slovenija lahko Hrvaško ovirala tudi pri vstopu v območje evra. »Mi lahko ti dve močni diplomatski karti povsem normalno, legalno uporabimo,« svari Bebler. Vendar pa opozarja, da ob tem ostaja odprto vprašanje, ali jih bomo s tem prisilili, da spoštujejo razsodbo arbitražnega sodišča.
Hrvaška ima kronične težave z državno mejo
Bebler je prepričan, da Hrvaška v vsakem primeru ne bi spoštovala arbitražnega sporazuma in bi »našla takšen ali drugačen izgovor za nespoštovanje«, »z neumnostjo, ki sta jo naredila Jernej Sekolec in Simona Drenik, pa smo jim le dali povod«.
Nerešeno mejno vprašanje bo po mnenju Beblerja povzročilo veliko večjo politično škodo Hrvaški kot Sloveniji. Kot poudarjata oba sogovornika, pa mednarodna javnost dobro ve, da Hrvaška nima rešenih mejnih sporov tudi z drugimi državami - Bosno in Hercegovino, Črno Goro in Srbijo. »Zaradi tega je naš položaj ugodnejši,« dodaja Bebler, ki pravi, da moramo le čakati, da »se neka naslednja hrvaška vlada spametuje in sprejme neko različico razsodbe arbitražnega tribunala«.
Slovenija ima sicer do 20. avgusta čas, da imenuje novega arbitra. Po mnenju Beblerja bi bilo najbolje, da Slovenija to odločitev prepusti predsedniku arbitražnega sodišča. Pavliha se ne strinja in meni, da bi mesto morali zapolniti sami. Na mestu sodnika bi najraje videl Slovenca, in ne »spet tujca, ki si bo čez par dni premislil«.
Pavliha je bil sicer pred leti član posvetovalne in pravniške skupine za izvajanje arbitražnega sporazuma, potem pa je leta 2011 iz nje izstopil. Menil je namreč, da je bil sporazum kot mednarodna pogodba preslabo izpogajan. »Kot da bi že takrat vedel, da nas bo Hrvaška tudi tu izigrala,« pravi danes. A kot poudarja je potrebno vzdrževati korektne odnose, saj »Slovenija in Hrvaška skupaj v Evropski uniji pomenita bistveno več, kot vsaka država posebej«. Bebler dodaja, da bodo načelni prijateljski odnosi med sosednjima državama ostali, saj je »največji del teh odnosov povsem neodvisen od takšnih političnih zdrah«.
