Eden ključnih izzivov je pomanjkanje delovne sile

Ljubljana – Razmere na trgu dela se spreminjajo tako, da v nekaterih gospodarskih panogah primanjkuje usposobljene delovne sile. To je eden ključnih izzivov družbe, je prepričana ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak.

S sindikati in delodajalci ste se sporazumeli o dveh tretjinah paketa delovnopravne zakonodaje, dogovor o zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) naj bi dosegli še pred počitnicami, a ga še niste. Ga sploh boste?

Spremembe na področju trga dela se dogajajo. Pričakovanja v zvezi s spremembami ZDR so velika, vprašanje pa je, ali so glede možnosti in pripravljenosti na socialni dialog obeh socialnih partnerjev ta pričakovanja realna. Gospodarske razmere so danes precej drugačne kot pred petimi leti. Eden ključnih izzivov, s katerim se srečujemo v tem trenutku, je predvsem pomanjkanje delovne sile in vprašanje njene usposobljenosti.

Dosegli smo spremembe zakonov o inšpekciji dela, za povečevanje pristojnosti oziroma možnih sankcij inšpektorata in o urejanju trga dela, zlasti za hitrejšo aktivacijo brezposelnih. Pri ZDR pa verjamem, da je možen dogovor o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja. Še vedno sem optimistka, bodo pa te stvari znane do septembra. Delodajalci bodo do tedaj izračunali, koliko bi jih to stalo, in razmislili, ali to ceno še lahko upravičijo.

Inšpekciji dela ste dali več pooblastil, nekaj dni kasneje pa je pristojni parlamentarni odbor izglasoval zaposlitev 20 novih inšpektorjev. Ali je ta zahteva kakorkoli zavezujoča?

V koalicijski pogodbi je zapisano, da bomo okrepili inšpekcijo. Mislim, da so vsi nadzorni organi opozorili na ta problem, tudi varuhinja človekovih pravic. Ob vsakoletni obravnavi poročila dela inšpekcije se odpre vprašanje kadrovske podhranjenosti, ker je 76 inšpektorjev, od tega 42 za delovna razmerja, zagotovo premalo. Upam, da bomo našli znotraj vlade neki način, da se to reši. Na koncu je vedno tako, da so to javni uslužbenci, ki spadajo v skupni kadrovski načrt. Na ministrstvu smo v preteklosti na svoj račun dali kvoto inšpektoratu, ko je bila največja kriza, zdaj pa niti mi nimamo več rezerv. Upam, da bo celotna vlada temu prisluhnila in našla možnost novih zaposlitev.

Kaj prinašajo izhodišča za razvoj pokojninskega sistema, ki ste jih prejšnji teden podpisali s socialnimi partnerji?

Ob zavedanju, da spremembe iz leta 2013 dajejo rezultate do konca prehodnih obdobij, in ker se zavedamo, da je to zelo občutljivo področje, ki mu je treba nameniti dovolj časa, da lahko kot družba dosežemo soglasja, smo pripravili belo knjigo z nakazanimi različnimi rešitvami za uravnavanje finančne vzdržnosti sistema in dostojno višino pokojnin. Potem smo več kot leto dni vodili dialog s socialnimi partnerji. Dogovorili smo se za ključne cilje in kako jih bomo dosegli. Tako naslednji minister ne bo startal iz ničle, ampak bo imel strokovno podlago in dokument, v katerem se socialni partnerji strinjajo, da bo treba iti v podaljševanje delovne dobe, ob hitrejšem vstopu mladih na trg dela in prilagajanju delodajalcev starejši delovni sili. Določili smo, da gremo proti 70-odstotni nadomestitveni stopnji, kar je izrednega pomena pri vprašanju revščine. Krepili bomo drugi steber, vendar ne na račun prvega. Ta dokument je zelo jasen zapis, da imamo lahko državljani zaupanje, da bo pokojninska reforma tudi po letu 2020 temeljila na prvemu stebru, ki bo solidaren in medgeneracijski.

Kako zavezujoče pa je vse to za vašega naslednika na ministrstvu?

To je podpisala vlada. Če bo prišla drugačna vlada, ima možnost odstopiti od tega. Lahko bo imela drugačne poglede na pomen socialnega partnerstva. Vendar se mi zdi – če sklepamo po tem, kar se je dogajalo v preteklosti –, da zelo težko sprejemamo tako pomembne odločitve, kot je reforma pokojninskega sistema, mimo socialnega dialoga.

Kaj se dogaja z reorganizacijo centrov za socialno delo?

Zaradi postopka zakon žal ni bil obravnavan na julijski seji državnega zbora in bo na septembrski. Kaže dobro, imamo soglasje bolj ali manj vseh ključnih akterjev, ki se strinjajo, da je reorganizacija nujen pogoj za večjo kakovost storitev, ni pa zadostna. Treba bo krepiti kader, zagotavljati več izobraževanja. Spremenil se bo način dela, tudi zaradi novega družinskega zakonika, ki je končne odločitve prenesel s centrov za socialno delo na sodišča. Po reorganizaciji bo delo izvajalcev socialnega varstva bistveno drugačno, kot je bilo pred začetkom zadnjega mandata.

Pri sprejetju ste imeli kar nekaj težav. So bila nasprotovanja bolj strokovna ali politična?

Ni bilo preprosto. Decembra lani smo dali zakon v javno obravnavo, sledilo je ogromno usklajevanja tako s stroko kot znotraj koalicije. Stroka je lahko vedno lepo sredstvo za politična nasprotovanja. Če se želi nasprotovati, se lahko za to najdejo zelo različni razlogi.

Komisar Sveta Evrope za človekove pravice je pozival vlado, naj sprosti vse še veljavne varčevalne ukrepe.

Z Nilsom Muižnieksom sva imela ob njegovem obisku marca zelo zanimivo debato. Mislim, da je bila uspešna predvsem v tem, da smo pokazali kompleksnost sistema. Vedno so možne sive lise, ampak ko pogledamo stopnjo tveganja revščine v Sloveniji in raven pravic, ki jih imamo, splošna slika res ni tako slaba, kot je pogosto prikazana. Se pa strinjam, da bi bilo prav, da se ukrepi zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) sprostijo. Na družinskem področju so nekateri žal še v veljavi, predvsem sedmi in osmi razred otroškega dodatka. Poskušala bom vse, skupaj s stranko, da bo prej kot prihodnje leto to že sproščeno.

Tudi dodatek ob rojstvu novorojenčka bi končno moral postati spet univerzalen, saj 1,5 milijona evrov stroškov ni nekaj, kar si ne bi mogli privoščiti. Je pa dejstvo, da imamo v ustavi zapisano fiskalno pravilo in da so številne potrebe. Predvsem v zdravstvu so tako ogromni zneski, ki so po besedah ministrice Milojke Kolar Celarc nujno potrebni za delovanje zdravstvenega sistema, kar gre potem tudi na račun sociale.

Moje stališče je, da bi bilo treba zdaj, ko je gospodarska rast visoka in registrirana brezposelnost upada, Zujf odpraviti – tudi zaradi jasnega sporočila državljanom, da so oni tisti, ki so prvi. Vendar so vlade koalicijske, tako da bo treba najti konsenz.

Ministrico za zdravje čaka interpelacija. Ima vašo podporo?

Osebno smo kolegi in jaz razumem sistemske probleme, ki jih ima. Tudi jaz sem bila dvakrat interpelirana in razumem tudi njeno stisko. Je pa negotovo, kako bo prepričljiva v tej drugi interpelaciji, ki je mnogo težja od prve, ker te povprašajo predvsem, kaj si naredil. Jaz sem imela srečo, ker smo takrat v pol leta res veliko naredili, tudi ob robu interpelacije je bil sprejet eden ključnih sistemskih zakonov, družinski zakonik. Pri njej bo zaradi vseh sistemskih problemov verjetno težje.

Če pogledam, na primer, kaj se dogaja pri domovih za starejše, so razmere tik pred vreliščem. Računsko sodišče je že večkrat opozorilo, da je kršitev, da se izdatki tudi za zdravstvene storitve pokrivajo iz oskrbovalnin. Razmere so nevzdržne. Polega tega so v zdravstvenih domovih in bolnišnicah finančni problemi res ogromni, milijonski. Stvari so šle predaleč.

Desus je ministrico neposredno pozval k odstopu. Kakšno je vaše stališče?

Kot ministrica težko komentiram delo drugih ministrov, ker vem, da je to delo zahtevno. Je pa res, da smo z ministrstvom za zdravje intenzivno sodelovali pri dolgotrajni oskrbi. Želim si, da bi bilo narejenega več. Razumem, da je pri tem veliko težav, a vse kaže, da bomo končali mandat brez zakona o dolgotrajni oskrbi, ki pa je eden večjih strukturnih problemov. Potreba po vzpostavitvi sistema dolgotrajne nege in oskrbe je mogoče celo večja kot po pokojninski reformi. Brez večjih odmikov od sedanjega sistema, to pa pomeni interesov zavoda za zdravstveno zavarovanje in še koga drugega, to ne bo mogoče. Brez močne politične volje in zaupanja vseh, da se gre v pravo smer, sprememb ne bo mogoče narediti. Ob koncu mandata je težko najti moč in zaupanje ljudi, da lahko to narediš.