Tiskane izdaje
Francosko revolucijo označujemo za prelom, ko smo iz fevdalizma prešli v sodobno urejeno družbo, kjer človekov uspeh ni odvisen od podedovanih plemiških nazivov, ampak od njegovih sposobnosti. Vsaj tako naj bi na načelni ravni bilo.
Slovenija je danes ena najbolj egalitarnih držav v Evropski uniji in v skupini OECD. Dohodkovna enakost je ena najvišjih, leta 2011 je bila najvišja v tej skupini, leta 2013 je bila po podatkih OECD glede na Ginijev koeficient na četrtem mestu, a se od Danske in Norveške razlikuje zgolj za 0,003 odstotne točke, kar je zanemarljivo. Podatki torej zavračajo splošno sprejeto dejstvo, da se pri nas socialne razlike povečujejo. Ekonomisti so skoraj enotni, da je Slovenija egalitarna družba ne zaradi dobre redistribucije zaslužnosti med posamezniki, ampak zaradi davčnih obremenitev prihodkov najbolj sposobnih. Naša enakost potemtakem ni posledica lastnosti ljudi, torej njihove dobre izobrazbe, prizadevnosti in inovativnosti, ampak velikega davčnega bremena, ki ga občutijo predvsem najsposobnejši. Od bruto zneska 4000 evrov dobijo na bančni račun zgolj 2000 evrov, kar našo državo postavlja na vrh lestvice obdavčitve plač. Zaradi tega se dogajajo beg možganov in davčni obvodi, ki se kažejo tudi v vedno večji prekarizaciji določenih skupin.
Plače preveč obdavčene,
kapital premalo
»Tudi Thomas Piketty v knjigi Kapital v 21. stoletju pravi, da imajo vse evropske države problem s prevelikim zadolževanjem, preveliko obremenitvijo plač in premajhno obremenitvijo kapitala. Vemo, da ima Belgija najvišje davke v Evropski uniji, a ni tako zadolžena, Italija in Slovenija pa imata veliko zadolženost in visoke davke, kar zagotovo ni dobra kombinacija. Davke bi morali sprostiti, kar se je z zadnjim predlogom davčne reforme zgodilo zgolj na simbolični ravni, brez realnih učinkov,« razlaga sociolog dr. Frane Adam. Je nizka obdavčitev kapitala in visoka obdavčitev dela posledica navezanosti politike na kapital? Adam meni, da ne. »Slovenija ni posebno navezana na kapitalske centre. Prej bi rekel, da je to zato, ker je najlažje obdavčiti zaposlene, saj ima država pregled nad prihodki in številom zaposlenih in lahko enostavno izračuna, koliko denarja bo pridobila v državno blagajno, pri obdavčitvi dobičkov pa tega izračuna ni enostavno opraviti, saj se kapital bolj skriva na različnih ravneh.«
Po mnenju nekaterih sociologov in ekonomistov naj bi pretirana davčna uravnilovka tudi preprečevala podjetnost in inovativnost. Frane Adam meni, da bi, ko bi upoštevali individualne dosežke, podjetniške ideje in ustvarjalnost posameznika, prišli do »pravične neenakosti v primerjavi s sedanjo nepravično enakostjo ter nepravičnim in neupravičenim bogatenjem, ki ne izhaja iz sposobnosti in prispevka k družbenemu razvoju«.
Takšno delovanje zagovarja meritokracija. Gre za idejo Michaela Younga, ki jo je ubesedil v delu The Rise of Meritocracy 1870–2033 s podnaslovom Esej o izobraževanju in enakosti. Ta zagovarja organiziranost družbe po načelu zaslužnosti; da je položaj posameznika odvisen od njegovega inteligenčnega količnika in truda.
Dr. Boštjan M. Zupančič tako v članku Meritokracija in dedovanje družinskih podjetij pravi, da danes niso več uspešna tista podjetja in narodna gospodarstva, ki delujejo po načelu izkoriščanja, kot je bilo v 19. in deloma v 20. stoletju, ampak tista, ki temeljijo na enakopravnem in spoštljivem vključevanju vseh sodelujočih. »Dokler sposobni in angažirani lastnik neposredno nadzoruje, kakšne inovacije so možne pri sami produkciji, je verjetno, da bo podjetje napredovalo in rastlo. Iz takih majhnih podjetij pogosto zrastejo poslovni velikani: Apple, IBM, Microsoft, francoski Moulinex – vsa ta podjetja so zrasla iz zasebnih garaž, kjer so se tudi začela. Uspešno osebno vodenje podjetja, kot je na primer ajdovski Pipistrel, je pogosto zdrava zasnova za fenomenalno kasnejšo rast in uspeh na tržišču. Iz tega pozitivnega odnosa izvirajo tudi napredovanja sposobnih. To je ta tako zaželena pozitivna selekcija, ki vodi v meritokracijo.«
Nadaljevanje preberite na spletni strani Svet kapitala.
