Fotkam, a ne gledam, lajkam, a ne delujem

Ljubljana – Na družabnih omrežjih te dni mrgoli pozivov za ali proti. Najbolj opredeljeni so svoje stališče označili s posebnimi značkami, ki že na daleč sporočajo, kakšen je njihov pogled na referendumsko vprašanje. Toda – ali to pomeni, da bodo vsi, ki so svoj pogled razkrili na spletu, v nedeljo šli na volišče in zanj glasovali? Ne nujno.

Opredeljevanje na družabnih omrežjih je preprosto, pojasnjuje sociolog dr. Rudi Klanjšek z mariborske filozofske fakultete, zato je tako pogosto. A to ne pomeni, da bodo tisti, ki so se opredelili, svoje prepričanje udejanjali v resničnem življenju. Prioritete in frustracije je zaradi dostopnosti telefonov in tablic ter ob obilici informacij najlažje izraziti na družabnih omrežjih. »Prav zato bi bilo smiselno razmisliti tudi o e-volitvah oziroma o drugačni ureditvi volitev. Potem bi se mnogi, ki zdaj ne volijo, volitev najbrž udeležili.«

Čustva ali razum

Družabna omrežja delujejo kot informacijski kanal, ki je vedno voljo. Eni na njih z informacijami manipulirajo in širijo celo lažna sporočila, drugi s svojimi podatki javnost ozaveščajo. Oboji aktivirajo širšo skupnost, ki se je pripravljena odzvati, ko prebere neka stališča ali novice.

Toda odgovor na vprašanje, ali bodo vsi, ki so se virtualno opredelili, tudi šli na referendum, je povezan s tem, kako pomembno je to stališče v primerjavi z lepo sončno nedeljo, ki kliče po izletu, ali z družinskim kosilom. Vse je odvisno o tega, kako ga doživljajo na čisto osebni ravni, kako se jih dotakne v vsakdanjem življenju.

Ljudje, ki so čustveno bolj opredeljeni, so tudi bolj radikalizirani. Kampanja tistih, ki nasprotujejo izenačitvi pravic istospolnih, temelji na strahu; na bojazni pred morebitnim izginjanjem trdnega jedra družbe – to je družine. Na drugi strani so liberalci, ki so bolj ozaveščeni, ki vprašanje izenačitve pravic istospolnih dojemajo bolj razumsko, a so zato, ker so manj čustveno vpleteni, tudi manj pripravljeni delovati.

Sporočilo s klikom

Odnos med ravnanjem na spletu in ravnanjem v resničnem svetu pa je še veliko bolj zapleten, zato vprašanje skladnosti stališč in namer na facebooku z dejanskimi mnenji in praksami ni preprosto, opozarja komunikologinja dr. Tanja Oblak Črnič z ljubljanske fakultete za družbene vede. »Lahko se celo izkaže, da je namera, ki jo izrazimo na družabnem omrežju, pretirana. Ko preberemo novico o nekem dogodku, pobudi, ideji, ki nam je blizu, nam arhitektura vmesnika sama 'nalaga', da prebrano bodisi podpremo in delimo z drugimi bodisi zavrnemo kot nepomembno. Facebook nas od tu dalje v ničemer ne zavezuje k dejanju; pač povemo, da nam je nekaj všeč, da nekam nameravamo priti, da smo torej potencialno za. To je minimalna zahteva, ki jo dosežemo s klikom in nanjo v trenutku zlahka tudi pozabimo. A ker se mnogi z njo poistovetijo, se nam zdi prav, da smo zraven. Gre za tipičen primer pritiska večine.«

Tako oddani glas – lajk – zadostuje in uporabniki so to funkcijo ponotranjili. »Gre za kulturo pozicioniranja 'biti za neko stvar', vmesne poti pa kot da ni. Od tod izhajajo mnoge napihnjene projekcije o udeležbi na nekem dogodku ali o podpori neki ideji,« pojasnjuje profesorica.

A tovrstna »tiranija glasovanja« je po njenih besedah le eden od načinov javnega izražanja mnenj. Za sprejemanje stališč na podlagi argumentov je bistveno bolj pomemben drugi, bolj raznovrsten način delovanja. »Namesto izmenjave mnenj skozi dialog in konfrontacijo različnih stališč smo priče modelu, ki ne gradi na argumentaciji, zakaj sem za, zakaj nekaj podpiram, pač pa preprosto na iskanju zadostnega števila podpore.«

Digitalni komformizem

Za tiste, ki želijo odzive brez kančka dvoma, je tak model učinkovito orodje za širjenje težko preverljivih polresnic. Prav zato je lahko bistveno bolj nevaren, kot se na prvi pogled zdi. »Invazijo lajkanja na facebooku lahko razumemo celo kot odsotnost delovanja. Občutek, da smo za stvar, nam zamegli potrebo po resni participaciji, ki vključuje razumevanje in poznavanje problema, njegovo artikulacijo in argumentacijo ter predvsem reakcijo. Gre za neke vrste digitalni konformizem, v stilu 'Fotkam, a ne gledam, lajkam, a ne participiram',« pravi Tanja Oblak Črnič.

In ravno v tem je po njenih besedah past: prehitro relativiziramo učinke širjenja naglo izrečenih objav. Ker gre za javni prostor, so naša dejanja javna in tudi učinkovita; sploh v primerih širjenja strahu, moralne panike in neutemljenega sovraštva. A tega se ne zavedamo, ker jih opravimo tako naglo in preprosto – z enim klikom.

Delež populacije, ki vse bolj deluje izključno digitalno, se tudi pri nas povečuje, dodaja. Gre predvsem za mlade, bolj izobražene ljudi, ki so jim digitalna okolja blizu in v njih najdejo prostor za izražanje tudi političnih stališč. A mladim facebook ne predstavlja samoumevno prijaznega okolja za izražanje političnih stališč. Nasprotno, pravi sogovornica. »Nekateri se o politiki raje pogovarjajo v bolj varnih okoljih, s prijatelji ali z družino, ki dopuščajo soočenje različnih nasprotujočih in konfliktnih mnenj.«

Družbeni mediji torej učinkovito mobilizirajo javnosti, vendar ne dopuščajo argumentirane razprave. Primernejši so za tiste, ki so v svojih političnih stališčih suvereni, saj morajo svoja mnenja znati tudi zagovarjati. Tisti, ki še raziskujejo in oblikujejo politično identiteto, pa se v okolju, kjer so lahko le za ali proti, težje znajdejo. Tudi če imajo na voljo več kot 140 znakov, svoje stališče težko podrobno razložijo, še posebej če se ob tem bojijo groženj tistih javnosti, ki jim niso naklonjene.

A še vedno lahko prav vsak deluje in vpliva, če odide na volišče. Njegov glas ne bo javno oznanjen, a bo morda pustil pomembno sled.