Tiskane izdaje
Ljubljana – »Janšo je treba sf.....« je postala znamenita krilatica zagovornikov prvaka SDS Janeza Janše, uporablja pa se za napade na Branka Maslešo, predsednika vrhovnega sodišča. Te besede naj bi izrekel na dan, ko je moral Janša v zapor, v ljubljanskem lokalu Ambient. Povsem naključno sta jih slišala Radovan Marvin in njegova žena.
Ko je Radovan Marvin spet povsem naključno govoril z nekaterimi posamezniki, ki se vsak dan zbirajo pred vrhovnim sodiščem, se je odločil, da bo o svoji izkušnji po dopustu tudi javno govoril. Kar je slišal, je spravil na papir in poslal v uredništvi Družine in Sobotne priloge. Kmalu potem je z njim vzpostavil stik zagovornik prvaka SDS Franci Matoz in ga vprašal, ali je svojo izjavo pripravljen notarsko overiti, nato pa jo je Matoz uporabil v zahtevi za ponovno izločitev Masleše iz senata vrhovnega sodišča, ki je odločal o varstvu zakonitosti v primeru Janše. Branko Masleša je za Večer izjavil, da teh besed, ki jih navaja Marvin, ni nikoli izgovoril in da gre za popolno neresnico. Komu je treba verjeti v tem primeru? Navadnemu državljanu, kot sebi pravi Marvin, ali predsedniku vrhovnega sodišča?
Dovolj sva midva
»Sem navaden državljan, ki je bil takrat naključno navzoč, in to je bilo izgovorjeno,« pravi Marvin, ki bo prihodnjo soboto tudi nastopil pred vrhovnim sodiščem, kjer se zbirajo podporniki Janeza Janše. A njegove navedbe o domnevnih besedah Masleše bi lahko bile neverodostojne zaradi pravnomočne obsodbe (ta je sicer zdaj zaradi časovnih rokov iz evidence kaznivih dejanj že izbrisana): z ženo Miro sta namreč bila obsojena zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Lahko bi ju gnal motiv maščevanja. Okrajno sodišče je namreč v sodbi ugotovilo (potrjena je bila tudi na višjem sodišču), da »se je po skrbno izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da slika, kot sta jo opisala obdolženec in mati (otroka, op. p.), ne odgovarja resnici«. Skratka, Radovan Marvin in njegova žena sta pred sodiščem lagala.
Marvin na to odgovarja, da je bilo sodišče v njegovem primeru povsem pristransko, ter dodaja, da ima težave s sodnim sistemom že od leta 1989. »Od takrat imam nenehno označbo, da sem baraba, vsi drugi pa pošteni. Resnica je popolnoma drugačna,« je dejal Marvin. O obsodbi Janše pravi, da gre le za to, »da se človeka uniči, ker tudi naju uničujejo na sodišču«. Domnevne besede Masleše je slišal v družbi svoje žene, dodatnih prič pa nima, ker jih nihče noče potrjevati, čeprav so jih menda slišali. »Dovolj sva midva,« pravi Marvin.
Kdo sta Radovan in Mira Marvin?
Že bežno braskanje po spletu in novinarski dokumentaciji razkrije, da sta Mira in Radovan Marvin pogosta pisca pisem bralcev. Samo lani in letos sta jih v edicijah Dela objavila sedem.
Toda novinarski spomin seže veliko dlje. Marvina sta bila namreč obravnavana zaradi zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja in obsojena na pogojno zaporno kazen, ki pa je zdaj iz evidence kaznivih dejanj izbrisana, kajti zakon predvideva, da se z zakonsko rehabilitacijo v določenem roku izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo njene posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega.
Toda svojo bitko s sodnim sistemom sta razkrila sama. Mira Marvin je aprila 2013 v Oni denimo zapisala: »Slovenci smo reve (no, jaz in moj mož sva izvzeta), in to popolne reve, brez poguma, pokončne drže. To sva oba z možem spoznala do obisti, ko sva na sodišču (CSD Moste je zato, ker se z možem nisva hotela podrediti njihovi vsiljevani permisivni vzgoji, na ODT zoper mene poslal kar štiri kazenske ovadbe - za vsak »prdec«, prav tako tudi dve ovadbi zoper mojega moža - verjemite, vse čisto po nedolžnem, samo zato, ker sva se jim odločno uprla, padlo je tudi nekaj težkih besed in resnic, seveda ....) bila bitko med permisivno in načelno vzgojo.«
O tem smo v Delu obširno poročali. Zapisali smo, da je svojega otroka med drugim po glavi udarila s tolkačem za meso, da je moral zato k zdravniku. Na obravnavi je mati dejala, da ga je hotela predvsem prestrašiti in da je šlo za nesrečo. Ko so jo soočili s pisnim zagovorom, v katerem je zapisala, da se je takrat zadrževala, sicer bi ga huje poškodovala, in pripisala, da si je otrok to zaslužil, je mati dejala: »To sem napisala, ker sem bila jezna, užaljena in ponižana.«
Radovan Marvin je, kot smo objavili v Delu, na sodišču dejal: »Kot pedagog, podkovan v psihologiji in sociologiji, v poskusu samomora /.../ nisem prepoznal klica na pomoč. V tem sem prepoznal igro. Ženi sem rekel, da ne bi prišlo do tega, če bi /.../ vedel, koliko tablet lahko vzame, da ostane živ.«
Na vprašanje obdolženkinega zagovornika, ali se je hotel znebiti otroka oziroma ali je svetoval ženi, naj se ga znebi s trpinčenjem in surovim ravnanjem, je odgovoril: »Ravno nasprotno. Ko sem videl, da se /.../nastavlja, da bi bil fizično kaznovan, sem rekel: 'Ne delaj tega, ker se bo to obrnilo zoper tebe. Zadevo uredi drugače, s pogovorom in drugimi ukrepi.'«
Mira Marvin je med postopkom kriminalista obtožila laganja in izsiljevanja. Kriminalist je njene trditve zanikal in na koncu pričanja predlagal, naj se preveri, ali je res, kar trdi on, ali to, kar trdi ona. In sodišče je v sodbi zoper Radovana Marvina eksplicitno zapisalo, kako se je po skrbno izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da slika, ki sta jo opisala obdolženec in mati (torej Mira Marvin, op. p.) ne odgovarja resnici.
Pismo Quo vadis, samostojna Slovenija
Radovan in Mira Marvin torej nista neobremenjena državljana, ampak človeka, ki sta izkusila delovanje sodišč. Toda sodbe si razlagata po svoje. V pismu Quo vadis, samostojna Slovenija, ki ga je objavil v Sobotni prilogi dela septembra letos, in v katerem je razkril, kako je slišal govoriti predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo, ki se je »do gospoda J. J. v javnosti izjemno sovražno izražal.« Radovan Marvin je v pismu tudi zapisal: »In tako imamo v letu 2014 spet političnega zapornika, saj so slovenski sodniki »jugo baže« nesporno »ugotovili«, da je treba motečo in neprijetno osebo na vsak način odstraniti iz vsakdanjega političnega in javnega slovenskega življenja. Ta proces - sodba »v imenu ljudstva« me spominja na moj primer v 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko sva s kolegom v inventurni komisiji ugotovila, da je v javnem zavodu, kjer sva bila redno zaposlena, izginilo generalno obnovljeno osnovno sredstvo večje vrednosti. To je odtujil (beri: ukradel) moralno politično neoporečni ravnatelj javnega zavoda (z izobrazbo, pridobljeno v kumrovški šoli). Proces proti nama - ker sva s sodelavcem to tatvino javno objavila, je v stilu Berije vodila oseba (s pomembnim partizanskim priimkom), ki se je takoj po osamosvojitvi samostojne Slovenije »za nagrado« upokojila, še ne stara 50 let.«
Tudi v svojem zagovoru pred sodiščem je Radovan Marvin govoril podobno. Vse navedbe je v obtožnem predlogu je označil kot laži in natolcevanja. Po njegovih besedah tako v »obravnavani kazenski zadevi sodišču ni šlo za iskanje objektivne resnice, temveč obravnavana kazenska zadeva pomeni farso sodnega spreobračanja laži v resnico in resnice v laž, kar ga možno spominja na čase pred dvajsetimi, tridesetimi ali štiridesetimi leti, ko je slovensko sodstvo izpolnjevalo direktive takratne enoumne partijske oblasti in glede na opisano so bili drugače misleči državljani s strani sodne oblasti ustrahovani in utišani. Sodišče je takrat ugotovilo, da se je po obravnavani kazenski zadevi po skrbno izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da slika, ki sta jo opisala obdolženec in mati (torej Mira Marvin, op. p.) ne odgovarja resnici.
Ovajanje sosedov
Njuno pojavljanje na sodišču se ni omejilo samo na ta primer. Mira Marvin je v pismu Problem s sosedi 8. oktobra 2013 v Oni razkrila, kako je svoje sosede, ki jih je označila za pijance, ovadila, da bi ustavila njihova »barbarska dejanja«.
»Toda, glej ga zlomka, zelo kmalu po našem veselem prihodu sem z grozo ugotovila, da so moji neposredni sosedje pijanci (živimo v sredini med dvema sosedoma). In kaj dela pijanec? Pije od jutra do večera in tako naprej vsak dan, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. /.../ Po dveh letih najinega truda pijanski sosedje niso razumeli, kaj jim hočeva povedati, zato je bilo potrebno za njihovo odločno odstranitev od naše družine uporabiti bolj ostre in direktne besede. In kaj mislite, se je potem zgodilo? Ker se pijanskim sosedom nisva podredila oziroma z možem nisva hotela z njimi pijančevati (pijan človek je tudi brezdelnež oziroma lenuh), so se nam v svoji strašni primitivnosti in poniglavosti pričeli maščevati in nam delati različno večjo ali manjšo materialno škodo, tako da sva bila z možem primorana poiskati tudi pravnega strokovnjaka in pred našimi sodišči vložiti različne postopke za ustavitev barbarskih dejanj pijanskih in zahrbtnih sosedov.«
Sokrajani, ki ne želijo biti imenovani, o zakoncih Marvin pravijo, da sta nemogoča. »Na 1001 način skušajo podrediti vse okrog sebe, da bi igrali po njihovih notah, na sebi pa imajo milijon anomalij. Oni so v svojem svetu.« Pravijo, da zakonca velikokrat pokličeta policijo pod pretvezo, da naj bi jima sosedje uničevali materialne stvari. Sosedje so bili že mnogokrat zaslišani, a so bili vse obtožbe proti njim zavrnjene. Nasprotno je bilo pri Marvinovih, ki sta po njihovem pripovedovanju z žaljenjem policistov storila že mnogo prekrškov.
Pred leti sta Marvinova svoje sosede celo obtožila, da naj bi na silvestrovo pripravljali bombni napad nanje in da naj bi želeli s pirotehničnimi sredstvi njuno hišo podreti do tal.
Proti sosedom sta vložila mnogo tožb, a sta jih, pravijo sokrajani, izgubila.
