»Glasoval bom za ta prosti dan. Proti vetu, torej«

Ljubljana – Ali bodo tovarne po državi čez dva tedna obstale, še ni jasno. Ali z vetom ustaviti nov dela prosti dan, ki so ga zadnje tedne naglo poskusili uvesti poslanci SMC, ta teden na zahtevo predstavnikov delodajalcev odloča državni svet. Pred kakšnimi dilemami so, ko se začenja zadnje leto njihovega petletnega mandata, v pogovoru pojasnjuje predsednik Mitja Bervar.

Bo državni svet z vetom ustavil odločitev, da bo 2. januar dela prost dan?

O tem predlogu interesne skupine delodajalcev bomo odločali na jutrišnji izredni seji državnega sveta.

Kakšno odločitev pričakujete? Zanima veliko ljudi.

Neprimerno in nevsakdanje bi bilo napovedovati. V državnem svetu so predstavniki različnih interesov, nimamo ustaljenih koalicij. Razpravljamo in odločamo se po argumentih in mnenjih, zato je prav počakati. Jutri bomo videli.

Kako ocenjujete položaj, ko ni jasno, ali bodo čez dva tedna tovarne po državi obratovale ali stale?

To se mi ne zdi primerno, saj bi morali poslanci zgodbo sprožiti že prej. Zagovarjam gospodarstvo. Le če imamo polno vrečo denarja, iz katere lahko plačujemo zdravstvo, kulturo in vse ostalo, država dobro deluje. Torej podpiram gospodarstvo. A v tem primeru bom glasoval za ta prosti dan. Proti vetu torej. Delodajalci potrebujejo sposobne, zdrave in zadovoljne delavce. Božični prazniki, dan samostojnosti in enotnosti ter novoletni prazniki so priložnost, da se ljudje spočijejo.

Druga velika odločitev poslancev, ki buri duhove, je uvajanje instituta odpoklica županov. Pričakujete veto?

Da. Skoraj prepričan sem, da bodo naši predstavniki lokalnih interesov, ki jih je v državnem svetu 22, zahtevali glasovanje. Ker imajo večino in ker svetniki vseskozi opozarjamo na problematiko lokalne samouprave, ki ni urejena tako, kot bi morala biti, menim, da bi ta veto lahko bil izglasovan. Tudi sam ga bom podprl. Če bi omejitve veljale za izvoljene na vseh ravneh, bi bilo smiselno in bi jih bilo treba podpreti. Če pa bo nekaj veljalo le za župane, pa se mi zdi to neprimerno.

Povod za spremembo je tudi primer župana Franca Kanglerja, ki je nekoč odstopil po protestih v Mariboru. Zaznamoval pa je tudi nastanek državnega sveta, ko ste bili izvoljeni za predsednika, saj mu s sklicevanjem na etiko takrat niste potrdili mandata. Kako danes to ocenjujete?

Po bitki je lahko biti general. Takrat je državni svet glasoval v dobrem duhu, seveda pa protiustavno. To je ugotovilo ustavno sodišče. Zato smo gospodu Francu Kanglerju pozneje potrdili mandat in ga sprejeli nazaj. Mnenja so bila različna, eni so to podprli, drugi ne. Potem je bila druga sodba …

Pravnomočna obsodba na zaporno kazen.

Da, zaradi tega smo kot državni svetniki morali gospodu Kanglerju spet odvzeti mandat. Potem je vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavilo. Vse skupaj je bila velika kolobocija.

Za koga najbolj nerodno?

To je nerodno za politike, za posameznike in za celotno družbo. Zakonodaja bi morala predvideti te možnosti, da ne bi bil oškodovan ne gospod Kangler, ne državni svet, ne volivci, ki so s tem izgubili neko možnost, za katero so se odločili.

V Italiji je pravkar padla reforma, s katero so poskušali oklestiti moč in pomen več kot 300-članskega senata. Kako ste to razumeli kot predsednik podobne institucije pri nas?

To je bila prenagljena politična poteza premiera Mattea Renzija. Spremembe so seveda potrebne. Senatorji v Italiji imajo res velike ugodnosti, neprimerno večje kot pri nas. Takšnih privilegijev si mi niti ne želimo. O tem smo se v državnem svetu pogovarjali ...

Nekaj več pristojnosti pa vendarle skušate doseči.

Pristojnosti so nekaj drugega. Renzi je namesto ene skrajnosti predlagal drugo, skušal je narediti revolucijo. V današnji politiki revolucija ni prava pot, evolucija je boljši pristop. Reforma je padla zato, ker se ni odločil za postopnost, za korake. Ker je šel prek meja, je zgodba padla. Zavedati pa se moramo, kar sem že omenil, da delovanje senata v Italiji na leto stane 600 milijonov evrov. Pred letom in pol je bil podoben referendum na Irskem, kjer so prav tako izglasovali, da drugi dom ostane. Stane jih pa 20 milijonov na leto. Državni svet stane 1,9 milijona na leto.

Ko ste bili pred štirimi leti izvoljeni za predsednika, so bile žive ideje, da bi državni svet ukinili. Zdaj jih ni slišati. Je to napredek?

Pomembno je, da smo spremenili način delovanja. Na prvo mesto smo postavili interese, ki jih predstavljamo, in vprašanja, ki jih želimo vsebinsko in ne politično reševati. Res je, da je v državnem svetu tudi nekaj predstavnikov politike, a smo celota, ki ima vsebinsko podlago. V času našega mandata so se zamenjale že tri vlade. Do vsake smo se poskušali obnašati enako, biti konstruktivno kritični. Vlada, ministrstva, državni zbor, predsednik republike in druge institucije z nami sodelujejo, ker so ugotovili, da smo dober partner. Tudi civilna družba nas je sprejela kot možnost, kjer je mogoče korektno razpravljati, predstaviti različna mnenja. Na posvete povabimo tudi tuje in domače strokovnjake. V tem je dodana vrednost. Javna prepoznavnost državnega sveta je iz leta v leto boljša.

Pri vetih pa niste bili uspešni. Je sploh kakšen primer, ko zakon ni obveljal?

Pri zakonu o športu je bil veto uspešen. A ni pomembno, kolikokrat izglasujemo veto in kako pogosto državni zbor to pozneje preglasuje. Več kot tristo naših predlogov za dopolnila ali spremembe so odbori državnega zbora tudi sprejeli. Nekoč tega ni bilo. Zdaj vsaj prisluhnejo, to je najpomembneje. Da poslanci naše predloge vključijo v proceduro. Potem ni tako nujno posredovati le z vetom, pa tudi veto doseže svoj namen glede ponovnega razmisleka. Pri ideji o drugačnem ponovnem odločanju pa smo zdaj tako daleč, da imamo načeloma podporo skoraj vseh strank.

Govorite o četrti obravnavi?

Ne. Za četrto obravnavo zakona bi morali spremeniti ustavno ureditev. Postopek sprejemanja zakona bi se v tem primeru tudi podaljšal. Pri spremembi, ko državni zbor ponovno odloča po vetu, pa zadošča le sprememba poslovnika državnega zbora, za kar je sicer tudi potrebna dvotretjinska večina. O tem se dogovarjamo s komisijo za poslovnik.

Da bi lahko parlament odločal le o spornem delu zakona in ne celoti?

Da. V državnem svetu bi lahko pripravili amandma in zbor bi lahko odločil, ali ga sprejme. Ne bi obstajali več le dve slabi možnosti: ali zaradi nekega drobca zavrniti ali potrditi celoten zakon.

Bi to lahko dosegli do prihodnjega leta, ko se vam izteče mandat?

Tako se dogovarjamo in to usmeritev podpirajo vsi predsedniki: vlade, državnega zbora in države.

Kaj štejete za dosežek štirih let?

Zelo sem ponosen na okrepljeno vlogo državnega sveta kot mostu med civilno družbo in dnevno politiko. Ta nas do zdaj ni znala uporabiti, ker nas ni dovolj poznala; zdaj postajamo forum, kjer se srečujejo civilna pobuda, različni interesi in izvršna oblast. Naj dodam, da je bil leta 2013 prav državni svet prvi pobudnik vpisa pravice do pitne vode v ustavo, našo pobudo so potem posvojili številni deležniki. Delegacija državnega sveta najmanj enkrat na mesec obišče lokalne skupnosti. S tem krepimo stike, prepoznavnost in dobimo neposredne informacije o dogajanju po državi. Res veliko smo naredili pri odpiranju vrat slovenskim gospodarstvenikom na tujem. Oživili smo projekt Rastoča knjiga, ki mlade po vsej Sloveniji spodbuja k odličnosti. In ko gre za krepitev odnosov znotraj politike, ni nepomembno, da sta prvič v zgodovini svetnike na seji nagovorila predsednik republike in predsednik državnega zbora. Posebno priznanje našemu delu in aktivnosti je tudi zasedanje Združenja evropskih senatov, ki bo prihodnje leto v Sloveniji.