Tiskane izdaje
Ljubljana – Politične stranke so že začele neformalni del kampanje za parlamentarne volitve prihodnje leto. Tudi stranka premiera Mira Cerarja SMC si želi nov mandat za dokončanje vseh svojih projektov, a se je znašla v nezavidljivem položaju, saj je po zadnjem Delovem barometru izgubila primat med koalicijskimi strankami, zaostaja pa tudi za tremi opozicijskimi.
Bo Cerarju na naslednjih volitvah uspelo vsaj približno ponoviti rezultat? Bo SDS uspelo ohraniti primat v javnomnenjskih raziskavah? SMC je v zadnjih mesecih izgubila bitko s SD za drugo mesto, ki v finišu volilne tekme prinaša prednost. Kajti stranka, ki je najbliže SDS, lahko upa tudi na več glasov volivcev, ki iz taktičnih razlogov podprejo tisto stranko, ki lahko premaga stranko Janeza Janše. Te glasove bo treba upoštevati tudi prihodnje leto, negotovo je le, kdo jih bo dobil.
Politična volja za reforme
Vprašanje je, kakšna je politična volja za reforme v predvolilnem letu in ali bo Cerarjevi vladi uspelo izkoristiti makroekonomske okoliščine, ki so razen javnega dolga najugodnejše v zadnjih devetih letih. Tik pred načrtovano prodajo je vlada ustavila privatizacijo NLB, ministrico za finance pa napotila na pogajanja z evropsko komisijo o usodi banke. Poleg tega bi morala vlada glede na zagotovila še letos začeti pripravljalna dela za drugi tir, začetek gradnje pa naj bi bil tik pred volitvami. Če bo tokratna obljuba uresničena, bi sedanji koaliciji prineslo vsaj moralno zadoščenje. Čeprav je ena najpomembnejših obljub koalicijske pogodbe, zdravstvena reforma, še vedno v nastajanju. Na nujno modernizacijo zdravstva bomo morali glede na sedanji tempo priprave zakonodaje očitno še počakati. In to kljub vse bolj starajočemu se prebivalstvu in vse manjšim deležem delovno aktivnih.
Nobenega dvoma ni, da vlada nestrpno čaka razsodbo arbitražnega sodišča, kamor sta Slovenija in Hrvaška leta 2009 preusmerili vprašanje morske in kopenske meje, ki je do zdaj še vedno povzročala burne razprave.
Zaustavljena prodaja NLB
Vlada je prejšnji teden, tik pred načrtovano prodajo, našla tri močne politične vzroke za ustavitev privatizacije NLB (nerešene prenesene hrvaške devizne vloge, razprava v parlamentu o prekapitalizaciji banke leta 2013, domnevno pranje denarja v letih 2009 in 2010) in ministrico za finance Matejo Vraničar Erman, ki je edina v vladi vztrajala pri prodaji banke in kotaciji njenih delnic na borzi, napotila na naporna pogajanja z evropsko komisijo.
Na kocki je zdaj prihodnost NLB in njene skupine, ki je lani pri bilančni vsoti 12 milijard evrov ustvarila rekordnih 110 milijonov evrov čistega dobička. S prodajo šestih podružnic NLB po Balkanu in nadaljnjo omejitvijo kreditnega poslovanja doma - oboje zdaj določajo naše pretekle zaveze Bruslju - bi se lahko naša največja sistemska banka že prihodnje leto spremenila v večjo hranilnico, ki bi ji tekmice prevzemale tržne deleže zlasti pri posojilih podjetjem.
Finančna ministrica je ta petek že stopila v stik s komisarko za konkurenčnost Margrethe Vestager, obe strani poudarjata konstruktivno sodelovanje, a poznavalcem je jasno, da bo Slovenija za morebitno omilitev zavez v zvezi s prodajo NLB morala plačati tudi neko ceno. Prvi obrisi morebitnega novega kompromisa z Brusljem o usodi NLB naj bi bili razvidni nekje do poletnih počitnic.
Zapleti okoli drugega tira
Vlada bi morala glede na neštetokrat ponovljena zagotovila še letos začeti pripravljalna dela za drugi tir in še letos objaviti razpis za izbiro izvajalcev za gradnjo drugega tira, začetek gradnje pa naj bi se zgodil tik pred volitvami prihodnje leto. Verjetnost, da se bo vse to uresničilo, je iz meseca v mesec manjša. Vlada sama ustvarja videz izjemne angažiranosti in odločenosti pri tem projektu. Očitno se zaveda, da bi bil to strateško najpomembnejši gospodarski projekt v njenem mandatu in hkrati projekt, o katerem so vse druge vlade samo govorile in zelo malo (nekatere nič) naredile. (Zelo trdne in samozavestne obljube o skorajšnjem začetku gradnje drugega tira je dajala že vlada Boruta Pahorja leta 2010.) Če bo tokratna obljuba uresničena, bi sedanji koaliciji prinesla moralno zadoščenje, zagotovo pa niti ta dosežek ne bi ključno vplival na izid volitev (in zmago). Projekt je tako zapletla, da bodo že zaradi tega imele tudi prihodnje vlade precej problemov na račun sicer trivialnega infrastrukturnega projekta. Izpolnitev napovedi bi torej le delno popravil vtis o vladni učinkovitosti. Povsem drugače negativen učinek pa bo, če niti tokratne najodločnejše obljube o začetku gradnje drugega tira vlada ne bo uresničila. Tedaj bo to dodatno očiten dokaz o sposobnosti vladne ekipe. Vlada bo poskušala krivdo zvaliti na »zunanje sovražnike«, hkrati pa vsem pritiskom navkljub še zmeraj ne odgovori, kaj bo z Madžari in na kakšen način jih želi pripeljati na koprski pomol. Ni jasno, zakaj pravo razmerje z Madžari še skriva. Najbrž ga hoče v parlament pripeljati še enkrat v zadnjem trenutku, ko bodo morali poslanci na vrat na nos sprejemati prav vsako rešitev, sicer bo »konec sveta«. Konec sveta samo za to vlado.
V pričakovanju razsodbe arbitražnega sodišča
Čakamo razsodbo arbitražnega sodišča - morda bo izid pred poletjem, morda jeseni -, nanj sta Slovenija in Hrvaška leta 2009 preusmerili vprašanje morske in kopenske meje. Medtem ko Hrvaška vnaprej zavrača izid arbitraže, češ da je postopek kompromitiran, Slovenija ponavlja svoje pričakovanje, da bo Zagreb spoštoval razsodbo. Ostaja problem njene implementacije, to bo velik izziv.
Po skoraj dveh desetletjih neuspešnih dvostranskih pogajanj sta sosednji državi mejni spor preusmerili na ad hoc sodišče v Haagu; dogovor je 2009. ob navzočnosti predsedstva sveta Evropske unije podpisala dvojica Pahor-Kosor, leto kasneje je postal mednarodnopravno veljavni dokument. Državi sta zbirali dokumentacijo, imenovali agente in nacionalnega arbitra, vrstili so se sestanki sodišča, predaja memorandumov, protimemorandumov. Nato je sredi poletja 2015 izbruhnil škandal: zaradi nedovoljene komunikacije med slovenskima agentko in arbitrom je Hrvaška - arbitražni sporazum ji je bil od začetka v napoto - razglasila, da je sporazum passé, zahtevala je prekinitev postopka. Sodišče se je temu skrbno posvetilo, vzelo si je leto dni in 2016. izdalo delno razsodbo; ta je prinesla Ljubljani olajšanje, iz Haaga so sporočili, da arbitražni sporazum ostaja veljaven in da se postopek nadaljuje. Zdaj čakamo.
Težko pričakovana zdravstvena reforma
Dolgo napovedana zdravstvena reforma, ki jo je ministrica prvič delno predstavila decembra lani, je ena najpomembnejših obljub koalicijske pogodbe sedanje vlade. Predvideva nujno modernizacijo zdravstva, ki je prejšnje vlade niso izpeljale. Najbolj ključne iz paketa zakona so spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, zakona o pacientovih pravicah ter zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
Predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja podeljevanje koncesij in omejuje popoldansko delo zdravnikov, je po večtedenskih usklajevanjih potrdila vlada in v drugi obravnavi čaka na glasovanje na seji državnega zbora. V enaki fazi je zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki ureja preoblikovanje dosedanjega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Po številnih kritikah znotraj koalicije je zakon o pacientovih pravicah, ki ureja predvsem čakalne dobe, preživel prvo obravnavo v državnem zboru. Zakon o kakovosti in varnosti v zdravstvu, po katerem bo uvedeno merjenje in nagrajevanje kakovosti v zdravstvu, še ni bil poslan v državni zbor. Prav tako v parlamentarno proceduro niso vložili zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi, ki ureja financiranje specializacije zdravnikov.
Številne ovire za investicijo Magne
Projekt Magna v občini Hoče - Slivnica, ki naj bi bil največja sveža (greenfield) naložba v državi in za katero je vlada pripravljena dati 18,6 milijona evrov spodbude, je postal politični peskovnik. Načrtovano investicijo (147 milijonov evrov), ki v prvi fazi prinaša okoli 400 delovnih mest v lakirnici za avtomobilske karoserije, bi lahko zaradi številnih ovir Magna prestavila na Madžarsko ali Hrvaško. Magna bo vztrajala, dokler lahko upa, da bo proizvodnjo lahko začela konec leta 2018. Za pridobitev gradbenega dovoljenja pa mora najprej dobiti okoljevarstveno soglasje; pridobivanje se bo zamaknilo, saj je vlogo za vstop v postopek na agenciji za okolje vložilo okoli 70 vlagateljev. Ozko grlo na državni strani je še pri zagotavljanju preostalih nadomestnih zemljišč pri skladu kmetijskih zemljišč; glede Rogoškega gozda pa si prizadevajo, da bi rešitev našli brez krčenja gozda. Nad investicijo visi še pobuda za oceno ustavnosti zakona o zagotavljanju razmer za izvedbo investicije na območju občine Hoče - Slivnica (tako imenovani lex Magna), ki sta jo vložila odvetnik Franci Matoz v imenu treh kmetov, ki bodo razlaščeni, in Bojan Požar. Poleg tega v SDS navajajo še ekološke argumente proti Magni, čeprav v Hočah lakirnica že obstaja, in sicer družbe ADK v solasti Friderika Čečka, člana Zbora za republiko. Ali se bo vlada lahko pohvalila z uspešnim pridobivanjem naložb, bo jasno v prihodnjih tednih in mesecih, se je pa za privabljanje večjih investicij v Slovenijo odločila pripraviti še sistemski zakon o spodbudi investicij.
