Hrvaška je v sporu z vsemi sosedi

Zagreb – Hrvaška po dobrih dveh desetletjih po krvavi vojni in razpadu Jugoslavije ni rešila niti enega mejnega spora s sosedami; na seznam je dodala celo novega. Z Madžarsko.

Kazalo je, da bo odločitev Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu pika na i razreševanju nedorečenosti pri določanju meje med Slovenijo in Hrvaško, povrhu vsega pa tudi primer, kako je takšne spore treba reševati. Navsezadnje sta o tem na Hrvaškem in v Sloveniji predavala podpisnika arbitražnega sporazuma Borut Pahor in Jadranka Kosor, ki je zdaj že obrnila ploščo in zagovarja obnovo arbitražnega postopka. Na Hrvaškem je bilo tudi nekaj primerov, ko so pravniki poučevali, kako je »slovensko-hrvaška arbitraža lep primer, kako je treba to razreševati tudi drugje«. Zdaj pa je, kot kaže, vse skupaj padlo v vodo. Hrvaška pa bo ostala ena redkih držav daleč naokoli, ki bo še naprej v sporu z vsemi sosedami.

Slovenski veleposlanik v Zagrebu Vojko Volk je dejal, da bodo posledice zapletov za odnose med Slovenijo in Hrvaško neprimerno hujše, kot je zdaj mogoče dojeti: »Državi od srede nista več zgled dobrososedskih odnosov, reševanje spora o meji pa je tako rekoč vrnjeno na izhodiščno točko.«

BiH, Črna gora, Srbija …

Na izhodiščni oziroma ničelni točki pa so reševanja sporov o mejah tudi s sosednjo Bosno in Hercegovino, Črno goro in še posebno Srbijo. Spor z BiH postaja vse hujši še posebno zaradi napovedane gradnje pelješkega mostu, ki naj bi ga Hrvaška gradila (pre)blizu nedoločene meje s svojo sosedo. Sporno je tudi odlagališče jedrskih odpadkov, ki naj bi jih Hrvaška odlagala v eno od vojašnic v bližini BiH, od koder pa že prihajajo napovedi, da bi se tudi ta spor utegnil znajti na sodišču. Nedoločena je tudi meja s Črno goro. Čeprav so nekateri napovedovali, da bo ta spor najlaže uresničiti, temu ne bo tako, saj, kot je Delu zaupal visoki črnogorski diplomat, »prostora za pogovore o tem vprašanju ni več, zadeva se seli na sodišče«. Nerešena vprašanja o meji s Srbijo bodo prav tako ostala takšna še precej časa.

Madžarska, Italija

Zgodba z Madžarsko je večplastna. Prav te dni je madžarski premier Viktor Orban dejal, da odnosi med državama niso dobri; še posebno ker Hrvaška noče upoštevati madžarskih argumentov v tako imenovani naftni vojni, ki se ju gresta državi zaradi odnosov v naftni družbi Ina-Mol. Šefinja hrvaške diplomacije Vesna Pusić se je odzvala, da odnose ne gre soditi po »majhnem sporu med dvema družbama«. Številni diplomati na Hrvaškem pa še niso pozabili, kako je Hrvaška, pred dobrimi petimi leti, menda precej samovoljno, »pobelila nekaj mejnih kamnov in določila meje po svojem prepričanju«. Pozneje se je vse skupaj rešilo po diplomatski poti.

To, da so hrvaški ribiči že dolgo časa jezni ne le na peščico slovenskih, ampak tudi na italijanske ribiče, ki da so edini krivci za (pre)velik ulov v Jadranskem morju, je stara resnica. Manj pa se v javnosti ve o sporu zaradi frekvenčnih motenj, zlasti v Dalmaciji in na hrvaških otokih. Prebivalci Dalmacije in večine hrvaških otokov že vrsto let le stežka ali sploh ne spremljajo hrvaške televizijske postaje. Italija je ob digitalizaciji svojega programa »po svoje« razdelila frekvence in tako omogočila, da so se posamezne radijske ali televizijske postaje z one strani Jadranskega morja znašle na tistih frekvencah, ki naj bi, trdijo Hrvati, pripadale Hrvaški.

Po dostopnih podatkih je Hrvaška agencija za pošto in elektronske medije (Hakom) v zadnjih petih letih na podlagi meritev ugotovila 2400 motenj, ki so prihajale z italijanske strani, kar so prijavili tudi mednarodnim telekomunikacijskih institucijam.