Svoj čas se je Hrvaška svetu predstavljala z geslom: »Majhna dežela za velike počitnice!« Zlobneži bodo ob tem pripomnili: »In za nič drugega«, glede na to, da iz leta v leto drastično upada število tistih, ki v »lepi naši« živijo in delajo.
Po zadnjih podatkih ima Hrvaška trenutno okoli štiri milijone prebivalcev (250.000 manj, kot jih je imela leta 2011 ob zadnjem popisu prebivalstva), od katerih je v delovnem razmerju približno milijon in pol ljudi. Upokojencev je 1,25 milijona, brezposelnih pa 300.000. Zaradi izjemno neugodnega razmerja med upokojenci in zaposlenimi, ki znaša 1 : 1,17, moralo pa bi znašati najmanj 1 : 1,2, je pokojninski sistem že dolgo tik pred zlomom. Povprečen hrvaški upokojenec je star 74 let, njegova pokojnino znaša okoli 350 evrov, pri čemer je spodnja meja revščine malce nad 400 evri. Čeprav so pokojnine sramotno nizke, pa so izdatki zanje še vedno največja postavka v državnem proračunu. Za pokojnine gre skoraj tretjina proračuna oziroma 5,1 milijarde evrov. Poleg tega se iz prispevkov za pokojninsko zavarovanje zbere komaj polovica potrebnega zneska, preostali del denarja pa se plačuje neposredno iz proračuna oziroma zbranih davkov.
Neugodno razmerje posledica zgrešene politike
To neugodno razmerje med zaposlenimi in upokojenci je posledica večletne in, kot je mogoče videti, zgrešene politike, ki je spodbujala predčasno upokojevanje oziroma odkup delovne dobe, tako da je med današnjimi upokojenci samo dvajset odstotkov posameznikov, ki so se upokojili s polno delovno dobo. Poseben primer so vojni veterani. V nasprotju od večine upokojencev njihove povprečne pokojnine presegajo 1000 evrov. Hrvaška je ena redkih držav na svetu, v kateri stroški vojnih veteranov močno presegajo obrambne stroške države: 850 proti 580 milijonom evrov. Zaradi novega zakona o braniteljih zdaj pričakujejo novih 5000 do 7000 zahtev za dodelitev izrednih pokojnin, tako da se bo ta znesek še povečal.
Za očitno propadanje sedanjega pokojninskega sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, vlada nima rešitve. V začetku tega stoletja so poleg obstoječega prvega pokojninskega stebra za vse tiste, ki so bili rojeni po letu 1961, uvedli še drugi obvezni pokojninski steber, nato pa še tretji prostovoljni pokojninski steber, za katerega pa ni kakšnega večjega zanimanja. In kaj se je zgodilo? Da bi upokojencem iz prvega pokojninskega stebra izplačevali vsaj malce spodobnejše pokojnine, so uvedli varstveni dodatek, ki znaša 27 odstotkov pokojnine. Ko so ugotovili, da bodo brez tega dodatka pokojnine zaposlenih iz drugega stebra občutno nižje, pa so varstveni dodatek uvedli še zanje. Ker se število upokojencev, ki prihajajo iz drugega stebra, iz leta v leto povečuje, je vlada te dni zanje napovedala ukinitev varstvenega dodatka. To dejansko pomeni, da bodo vsi tisti, ki so povprečno delali dalj časa, že na samem začetku prikrajšani za okoli sedemdeset evrov. Pokojnina, ki so si jo prislužili s štiridesetletno delovno dobo, namreč ne bo presegala 300 evrov.
Nizek prirastek, silovito izseljevanje
Da bi nekoliko ublažili skrb zbujajoče trende, je vlada predlagala podaljšanje delovne dobe do 67. leta starosti, predčasno pa se bo ob številnih odbitkih mogoče namesto po 60. letu upokojiti šele po 63. letu. Po tej napovedi bo zagotovo prišlo do novega vala upokojevanja, saj se v prihodnje ne obeta nič dobrega. Povprečna hrvaška pokojnina znaša zdaj 40 odstotkov povprečne plače, povsem realno pa je pričakovati, da se bodo pokojnine čez kakšno leto znižale na 30 odstotkov plače. Ta apokaliptični scenarij je Hrvaško doletel zaradi nizkega prirastka (na leto se rodi 17.500 ljudi manj, kot jih umre), podaljšanja življenjske dobe in predvsem silovitega izseljevanja. Po zadnjih ocenah Hrvaško vsako leto zapusti okoli 50.000 ljudi. Gre za mlade, delovno sposobne posameznike, ki v nasprotju s prejšnjimi sezonskimi delavci zdaj odhajajo skupaj s celotnimi družinami. Razlog za te množične odhode so predvsem boljše plače, seveda pa je treba ob tem omeniti tudi dejstvo, da si lahko človek v petih letih dela v Nemčiji zagotovi pokojnino, za katero bi moral na Hrvaškem garati polnih štirideset let.
Država za počitnice do konca življenja
Z izjemo tistih, ki dobivajo spodobne pokojnine, na Hrvaškem le redki upokojenci živijo zgolj od svojih pokojnin. Tisti, ki živijo na podeželju, delajo na svojih posestvih ali vrtovih okoli hiš, za tiste v mestih pa v glavnem skrbijo njihovi otroci, ki si na vse mogoče načine prizadevajo starše spraviti v katerega od domov za starejše občane. V tiste državne, saj so zasebni domovi dvakrat dražji. Država bivanje v domu sofinancira s 50 odstotki realne cene, ki se giblje okoli 900 evrov. V domovih za starejše trenutno prebiva 10.737 starostnikov. Prošnje za sprejem v dom pa je že vložilo kar 72.000 bodočih uporabnikov, od katerih se jih je 26.000 pripravljenih takoj vseliti. V precej dražjih zasebnih domovih trenutno biva 6441 starostnikov, a imajo hkrati še 1029 prostih mest. Morda zveni kot črni humor, vendar pa na Hrvaškem povsem resno razmišljajo o tem, da bi prav s skrbjo za starejše in pomoči potrebne korenito izboljšali gospodarstvo in celo ustavili odliv delovne sile v tujino. To ne bi bila skrb za hrvaške, temveč za bogate evropske upokojence, ki bi si želeli preostanek življenja preživeti v katerem od hotelskih ali apartmajskih naselij, prilagojenih starejšim gostom. Hrvaška bi tako postala »država za počitnice do konca življenja«.
Tiskane izdaje
