Tiskane izdaje
Ali je bilo kaj nepričakovanega v prvem tednu po začetku izvajanja arbitražne razsodbe?
Razmere v Piranskem zalivu so bile pričakovane. Ribiči so orodje za ozemeljske zahteve in hrvaška policija spremlja njihove ribiče. Slovenska policija se je odzvala preudarno. Ni bilo nobenih trkov v ožjem smislu. Tako je vse potekalo mirneje, kot se je kdo bal. Takšna je že dolgoletna tradicija medsebojnih praks.
Slovenija veliko pričakuje od evropske komisije. Mora narediti kaj konkretnega ali le čakati na razvoj dogodkov?
Komisija je v težkem položaju. Ima lasten interes za uspešno izpeljavo razsodbe, saj je kot posrednica sodelovala pri pripravi arbitražnega sporazuma. Pri tem je tudi vprašanje, ali je bila širitev EU s Hrvaško uspešna. Komisija je vodila pogajanja. Tako ni »nevtralna instanca«. Kot varuhinja pogodb mora zahtevati spoštovanje načel pravne države. Človek lahko reče, da je arbitraža dvostranska zahteva, a vsebuje tudi vidike za EU. Po drugi strani bi Hrvatje in drugi lahko rekli, da se postavlja na stran Slovenije, če bi se odzvala prenagljeno. Tudi njena zadržanost v odzivih kaže, kako težko vlogo ima in kakšen izostren občutek je potreben na vseh straneh. Prehitra in ostra reakcija bi utegnila še poslabšati iskanje rešitve.
Kakšen manevrski prostor ima hrvaški premier Andrej Plenković?
Obstaja možnost izpeljave velikega dela tega, kar pravi razsodba, če bi šef hrvaške vlade poskušal govoriti s predstavniki opozicije. Razsodba za Hrvaško sploh ni slaba in je morda nad tem, kar bi se pričakovalo, če se pogleda mandat sodišča. Naloga za hrvaško vlado, Plenkovića in tudi opozicijo je, da sedejo in s »hladno glavo« pogledajo, kaj piše v razsodbi. Velika ovira je soglasna odločitev sabora iz leta 2015. Brez odmika od nje z jasnim glasovanjem Plenković nima manevrskega prostora. Če pa mu uspe in govori z opozicijo – tu bi lahko pomagale evropske sestrske stranke – se lahko ustvari manevrski prostor.
Slovenija razmišlja o postopku pred sodiščem EU. Kaj menite o takšnem scenariju?
Na sodišču se lahko razjasni, kakšno povezavo imata razsodba in sam arbitražni sporazum s pravom EU. To bi bilo smotrno, saj pojasnilo potrebujejo vse strani. Za komisijo bi bil položaj lažji, saj bi bila zunaj odločanja. Položaj pa bi se lahko poslabšal, saj bi Hrvatje videli, da se Slovenija odloča za najmočnejša sredstva. Za Slovenijo bi bilo morda bolje, če bi pojasnila, da zaradi notranjepolitičnega položaja mora vztrajati pri vključevanju sodišča; po drugi strani pa nadaljuje vse za uresničevanje razsodbe. Treba je dobro premisliti, kdaj bo tožba vložena in kako se bo o stvareh komuniciralo, kajti sicer utegne biti učinek nasproten.
Thomas Bickl Foto: Dokumentacija Dela
Kako vidite vlogo držav članic? Nemčija je junija jasno izrazila pričakovanje, da bo razsodba uresničena v roku. Bo Hrvaška »pod skupinskim pritiskom«?
V ozadju poteka veliko pogovorov. Njihovo težišče je iskanje rešitev, ki bi obema stranema omogočilo, da ohranita dostojanstvo, da se maksimalna stališča nekoliko ublažijo in da se sodba izvrši na drugačen način. To je velika umetnost diplomacije: izvršiti nekaj kot prostovoljno, čeprav v resnici mora biti izvršeno. Glede tega lahko voditelji vlad govorijo z obema premieroma, vključijo se lahko strankarske družine, evropska komisija lahko v ozadju kaj pripomore. Mislim, da bodo ZDA ostale dejavne po Natovih kanalih ne glede na splošen politični položaj. Stvar diplomacije je pripraviti teren. To bo med slovensko volilno kampanjo težko, a lahko se ustvari vzdušje, da se po volitvah kaj naredi.
Ste prepričani, da bo arbitražna razsodba na koncu res uresničena?
Nekje se mora – posredno ali neposredno – izraziti. Če bi kar izginila, bi imel hrvaški pristop v EU temne madeže. To ne bi bilo v interesu Hrvatov, evropske komisije, držav članic. Takšno izginotje je politično nemogoče. Mora biti izvršena z ohranjanjem dostojanstva. Pred očmi bi morali imeti vsebino: za obe strani ima kaj pozitivnega in obe se morata čemu odreči. Predvsem pa mora biti izvršena zaradi prihodnjih širitev EU z naslednicami Jugoslavije, za dvostranska vprašanja med njimi. Če bo šel arbitražni sporazum v zgodovino kot napaka, bo slabo za širitev.
Se lahko hrvaško zavračanje razsodbe obravnava v enakem kontekstu kot Poljska?
Spoštovanje načel pravne države, h katerim sodi izvrševanje odločitev sodišč in arbitraže, je že primer za EU. Ima opravka z verodostojnostjo. Če si po svetu prizadevamo za demokracijo in človekove pravice, moramo to delati tudi interno. Oba primera, Poljska in Hrvaška, nista primerljiva. Na Poljskem imamo opravka s sistematično demontažo delitve oblasti, predvsem med izvršno in sodno vejo. V hrvaškem primeru pa gre za z zgodovinskimi stvarmi obremenjeno dvostransko zadevo s sosednjo državo. Kljub temu gre za vprašanje pravne države, a s povsem drugimi značilnostmi kot na Poljskem.
