Janez Pogorelec: Tudi če odstopi še kakšen 
minister, vlada ne bo kar padla

Ljubljana – Namestnik direktorice vladne službe za zakonodajo Janez Pogorelec se ne strinja z Rajkom Pirnatom, da vladi preneha mandat, če ima manj kot dve tretjini ministrov. Ustava natančno določa, v katerih primerih vladi preneha mandat, število zasedenih ministrskih mest pa ni med njimi.

»Enajsti člen zakona o vladi je bil sprejet preprosto zato, ker smo se zadnji trenutek pred sprejetjem ustave odločili, da bi parlament (in ne predsednik republike kot v Nemčiji) lahko imenoval tudi ministre in celo vsakega ministra posebej, ne le vseh skupaj. Seveda pa se je bilo potem ob sprejetju zakona o vladi treba odločiti, kdaj vlada nastopi funkcijo. V zakon je prišla določba, da je to takrat, ko sta imenovani dve tretjini ministrov. Ta določba je bila sprejeta v sili in se nanaša na oblikovanje vlade, ne pa na prenehanje njene funkcije. Načine prenehanja funkcije vlade pa v resnici določa samo ustava. V njej je natančno določeno, da funkcija vlade predčasno preneha v treh primerih: če predsednik vlade odstopi, če ni izglasovana zaupnica ali če je izglasovana konstruktivna nezaupnica. Analogija zakonske določbe v ustavnopravno pravilo je po mojem mnenju povsem nesprejemljiva.«

Zakaj?

»Predvsem zato, ker bi s tem poleg obstoječih v ustavi določenih načinov prenehanja funkcije vlade imeli še dodatnega, do katerega smo prišli z interpretacijo, saj v zakonu niti ni eksplicitno določen. Ne nazadnje tudi zato, ker se postavlja vprašanje, kako bi to državni zbor sploh ugotovil. Z glasovanjem? Kaj pa, če tega ne izglasuje?«

Torej vlada ne bo padla, če bi odstopil še en minister?

»Vlada bi morala pasti, če nima podpore parlamenta. In to se zgodi skozi prej omenjene ustavne institute, ki bi jih bilo treba zdaj nujno uporabiti. Ne pade pa vlada avtomatično le zaradi tega, ker je ministrov manj kot dve tretjini. Celo če bi (kar mora storiti) predsednik vlade pred iztekom trimesečnega roka predlagal kandidate za nove ministre, pa ti ne bi bili imenovani, vlada ne bi avtomatično padla.

Kako pa? Bi parlament ugotovil, da sam ni izglasoval novih ministrov in da je zato vladi prenehal mandat?

Težko. Drugo pa je, seveda, vprašanje politične kulture. Vsak ministrski predsednik bi v primeru, če bi obstajala možnost, da mu parlament ne bi potrdil ministrov, na to vezal vprašanje zaupnice. V parlamentarnem sistemu mora imeti vlada pač večino v parlamentu; če je nima, mora imeti politik toliko dostojanstva, da odide.

A tudi opozicija bi se lahko svoji odgovornosti za razmere v celoti izognila le v primeru, če bi vložila konstruktivno nezaupnico. Če ta ne bi bila izglasovana, bi vlada pač nadaljevala mandat. Če pa bi se izkazalo, da vlada nima podpore v parlamentu, bi lahko novi predsednik vlade takoj postavil vprašanje zaupnice ali odstopil. To bi bila najlažja pot do predčasnih volitev. V Nemčiji je, na primer, Helmut Kohl naredil natančno to in predsednik države in ustavno sodišče sta, s sicer malo stisnjenimi zobmi, takšno rešitev tudi sprejela.

In če se ne zgodi nič?

Če pa opozicija ne stori ničesar, če predsednik vlade ne odstopi ali predlaga zaupnice, to pomeni, da se vsi z razmerami strinjajo. Vlada lahko mirno dela tri mesece, dokler resorje vodijo začasni ministri. Po treh mesecih mora predsednik vlade predlagati kandidate za ministre, a v nasprotju z Rajkom Pirnatom menim, da lahko premier, če kandidati ne bodo imenovani, znova obvesti državni zbor, kateri ministri bodo prihodnje tri mesece začasno vodili resorje. Niti v tem primeru nima pravne obveze, da bi zahteval glasovanje o zaupnici. Premier se lahko preprosto dela, da je vse lepo in prav in vlada do konca mandata.

Seveda pa bi bilo takšno ravnanje v nasprotju s temeljnimi postulati parlamentarnega sistema, predvsem s tem, da vlada mora uživati zaupanje parlamenta. Zato so vprašanje zaupnice, vložitev konstruktivne nezaupnice ali odstop vlade v situaciji, ko je očitno, da vlada ne uživa podpore, več kot zgolj vprašanje politične korektnosti.«