Tiskane izdaje
Ljubljana – Teden dni po oblikovanju novega državnega zbora bodo poslanci na prvi resni preizkušnji. Člani mandatno-volilne komisije (MVK) bodo odločali o (ne)odvzemu mandata zaprtemu predsedniku SDS Janezu Janši. Po mnenju zakonodajno-pravne službe DZ pa bi bil odvzel mandata lahko pravno sporen zaradi posega v pravico biti voljen.
Janez Janša je danes 48. dan v zaporu. A je kljub temu tudi - poslanec novega sklica državnega zbora. Pravna mnenja o njegovem mandatu so različna. Vendar se postavlja tudi vprašanje, ali so ta v tem primeru absolutno merilo. Kje se je izgubila integriteta nosilcev oblasti in kako to vpliva na slovensko politično kulturo?
Pravo se kreše, a čas je tudi za etični premislek
Prav zaradi mandata Janeza Janše se bodo danes na nujni seji sestali člani mandatno-volilne komisije (MVK) in razpravljali o možnosti prenehanja njegovega mandata zaradi prestajanja zaporne kazni. Zakonodajno-pravna služba državnega zbora je sicer mnenja, da bi bil odvzem mandata ustavno sporen zaradi posega v pravico biti voljen. »Če zakonodajalec pravice ni omejil že v fazi kandidiranja, potem je zelo sporno, da iz razloga, ki je obstajal že v fazi kandidiranja, pride do izgube mandata,« so zapisali v mnenju.
Kljub temu pa del poslancev napoveduje, da bodo predlagali odvzem mandata. »Gre za vprašanje etike in morale. Pri tem ne smemo biti zgolj črkobralci, ampak najprej pri sebi razčistiti in doreči pravila igre. Sicer, se bojim, se temu sklicu DZ slabo piše,« meni poslanec ZL Matjaž Hanžek. Utegnejo se mu na pridružiti tudi v Zaabu in Desusu, ki pa skupaj v MVK nimajo dovolj glasov, da bi ogrozili mandat Janše.
Odločilno bo stališče SMC, ki ima v 15-članski MVK kar osem glasov. Poslanci SDS v MVK nimajo svojih članov, saj jih protestno niso imenovali, so pa kot poslanska skupina predlagali, naj se ta točna umakne z dnevnega reda. Da bo podprl njihov predlog, je že napovedal poslanec NSi Matej Tonin.
Prava rešitev je sistemska
Na vprašanje, kakšna je torej ustrezna rešitev nastale »zagate«, pravnik Saša Zagorc poudari dve možnosti. »Sistemska rešitev, a le za bodoče primere, bi bilo po 23 letih samostojnosti končno sprejetje zakona, ki bi omejil pravico kandidiranja za poslanca in predsednika republike in za članstvo v vladi,« pojasni Zagorc. »Za nastalo situacijo, ki kaže na nesposobnost anticipiranja pravnih problemov in prilagajanja zakonodaje ter na nespoštovanje standardov politične kulture, je krivda tako na strani vseh dosedanjih parlamentov kot tudi v ravnanju politične stranke in kandidata,« meni Zagorc.
Po njegovem mnenju bi bilo v konkretnem primeru nespametno kar na podlagi obstoječih pravil odvzeti poslanski mandat ali celo rokohitrsko spreminjati zakonodajo s tem namenom, saj bi s tem kršili evropske in ustavne standarde volitev in izničili voljo njegovih in tudi drugih volivcev. »V nasprotnem primeru se lahko odvzem poslanskega mandata vrne kot bumerang z očitkom, da parlamentarna večina omejuje demokracijo. Treba bo pogoltniti grenko pilulo, ker zaradi izostanka očitno pomembnih zakonskih določb dopuščamo ravnanja posameznikov, ki so skregana s politično kulturo v demokratični družbi. Če drugi ravnajo v nasprotju z njo, ni treba, da se še večina v parlamentu obnaša tako,« je jasen in oster Zagorc.
Poleg tega pravi, da če so težave z izvajanjem kazenske sankcije, je treba prilagoditi njeno izvajanje ustavni določbi o volilni pravici in pravici do izvrševanja poslanskega mandata, in ne obratno. Ne nazadnje pa še opozori, da se »pravni problem, ki nepotrebno duši politično sceno pri nas in odvrača pozornost od pravih problemov, da rešiti tudi z odstopom poslanca; vsaj enkrat je že nakazal, da je pravnomočna obsodilna sodba nedvomno vzrok za odstop z državne funkcije. V vsakem primeru pa bo razrešen s potekom prestajanja zaporne kazni,« je še dejal Zagorc.
Odločanje o izjemi
Franc Grad, prav tako z ljubljanske pravne fakultete, izrecno navaja zakon o poslancih, po katerem poslanec pridobi mandat z dnem izvolitve, izvajati pa ga začne z dnem potrditve v državnem zboru; mandat pa mu (med drugim) preneha, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Pri tem dopušča zakon tudi izjemo, po kateri takemu poslancu ne preneha mandat, če državni zbor sklene, da lahko še naprej opravlja poslansko funkcijo.
»Glede na povedano mora DZ ugotoviti, da je poslancu, ki je bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, prenehal mandat neposredno na podlagi zakona, torej DZ o tem ne odloča. Lahko pa odloči, da poslancu ne preneha mandat in lahko opravlja poslansko funkcijo. To izjemo zakon dopušča, vendar je treba o tem posebej odločiti. Če taka odločitev ni sprejeta, torej poslancu preneha funkcija na podlagi zakona, kar mora DZ samo ugotoviti. DZ torej odloča samo o omenjeni izjemi. Če se zanjo ne odloči, samo ugotovi, da je funkcija poslanca prenehala neposredno na podlagi zakona,« pojasni Grad in doda, da s tega vidika »to ni pravna zagata, saj je zakon glede tega povsem jasen«. Drugo vprašanje pa je »politična odločitev, ali se poslancu izjemoma dovoli, da lahko opravlja poslansko funkcijo«.
Nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm in nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek sta že pred ustanovno sejo DZ poudarila, da DZ nima nobene pravne podlage, da bi odločal o (ne)potrditvi mandata zaradi njegove obsodbe. V skladu z ustavo po njunem mnenju mandata ni mogoče odvzeti.
Kultura in dvorjenje
Da pa je »hujša od domnevne pomanjkljivosti zakonodaje politična lojalnost posameznih pravnikov, ki svoje znanje izkoriščajo za dvorjenje liderjem političnih strank, ki interpretacije zakonov prilagajajo svoji nazorski oziroma ideološki usmeritvi, ali pa se preprosto pustijo kupiti z denarjem ali obljubljenim položajem v domačih ali tujih organizacijah«, pravi Urban Vehovar, predavatelj na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
»Na žalost imamo takšnih pravnikov v Sloveniji veliko preveč, prevladujejo tudi v javnosti, ko interpretirajo 'naše' zakone. In stanje politične kulture v Sloveniji? »Brez dvoma je politična kultura pri nas specifična - večina pravnikov in politikov ni sposobna delovati v skupno dobro, v njihovih rokah je pravo zgolj sredstvo za ohranjanje privilegijev, za zlorabo moči, ki jo daje pridobljen položaj, ali pripomoček za upravičevanje lastnih zločinskih ravnanj. Kar zadeva Janeza Janšo, jasno je namreč, da me sprašujete po njem, je več kot očitno, da je napovedal vojno celotni slovenski družbi in državi. Zanika namreč ustavnopravno ureditev Republike Slovenije. Takšna napoved bi se lahko končala, v najslabšem primeru, z državljansko vojno in uvedbo totalitarnega režima, v katerem bi politični liderji interpretirali zakone v skladu s svojimi osebnimi koristmi,« je še dejal Vehovar.
