Tiskane izdaje
Jutri bo znano, ali bo Slovenija predlagala svojega arbitra (domačega ali tujega strokovnjaka) ali pa bo to možnost prepustila arbitražnemu sodišču. Zaradi občutka nepristranskosti in v luči zadnjega odstopa Ronnya Abrahma bi bilo po mnenju nekaterih strokovnjakov najbolj modro, da bi odločitev o imenovanju slovenskega arbitra prepustili arbitražnemu sodišču, spet drugi menijo, da bi Slovenija morala zavzeti aktivno držo.
Med morebitnimi domačimi strokovnjaki so se za arbitre omenjali dr. Ernest Petrič, dr. Boštjan M. Zupančič, dr. Borut Bohte in dr. Verica Trstenjak. Več o njih si lahko preberete v okvirčku prispevka.
Vlada bo svojo odločitev, kakršnakoli že bo, dopoldne sporočila parlamentarnim strankam, sledila bo nujna seja odbora za zunanjo politiko, na kateri bodo obravnavali aktivnosti v zvezi z arbitražnim sporazumom, nato pa bo še seja vlade, na kateri bo padla uradna odločitev. (Dogajanje bomo v živo spremljali tudi na Delo.si.)
Arbitražni postopek se bo, ko bosta znana nova arbitra na sodišču, nadaljeval. Zaradi nedavnega odstopa Budislava Vukasa je izpraznjen tudi sedež hrvaškega arbitra, Hrvaška pa je danes sporočila, da kandidata ne bo predlagala, ker da je od sporazuma odstopila. Verjetno z nekoliko zamude (prvotno je veljalo, da bo znana decembra) pa bodo na koncu sprejeli tudi odločitev o meji med Slovenijo in Hrvaško.
Glede na zadnja sporočila hrvaške politike in hrvaških pravnih strokovnjakov, da Hrvaška od sporazuma lahko odstopi, pa se postavlja vprašanje, kaj sledi. Ernest Petrič meni, da bo arbitražno sodišče delo nadaljevalo in sprejelo tudi končno odločitev, hrvaška stran pa se bo nato sklicevala na dunajsko konvencijo in odločitve ne bo upoštevala, ker da je odstopila od sporazuma. Kaj lahko Slovenija v tem primeru naredi?
Če Hrvaška odločitve ne bo upoštevala, Slovenija ne more skoraj nič
Po mnenju dr. Janje Hojnik s Pravne fakultete v Mariboru je zgrešeno že samo sklicevanje Hrvaške na dunajsko konvencijo, ki v tem primeru predstavlja tako imenovani lex generalis, splošnejši predpis, ki se mora v primeru konkretnejšega predpisa, kakršen je arbitražni sporazum, umakniti slednjemu.
Toda če Hrvaška odločbe sodišča ne bo upoštevala, arbitražno sodišče nima mednarodne policije, ki bi jo lahko poslala v Piranski zaliv, da bi premaknila ribiče za določeno mejno črto, pojasnjuje Hojnikova. »Arbitražno sodišče ne more državam izrekati denarnih kazni zaradi nespoštovanja sporazuma, kot to lahko naredi sodišče Evropske unije, če država članica ne spoštuje prava EU. Neposredno izvršljivih pravnih možnosti proti Hrvaški ima torej Slovenija bolj malo, ne more, denimo, zaseči finančnih sredstev, ki jih Hrvaška prejema iz Evropske unije, ipd., pojasnjuje Hojnikova in dodaja, da se bodo, če Hrvaška odločbe sodišče ne bo upoštevala, začeli politični pritiski, tako s slovenske strani (nasprotovanje vstopu v schengensko območje, blokada vstopa v OECD, v evrsko območje) kot od evropske komisije.«
Sistem mednarodnega prava je precej nepopoln
Po mnenju Hojnikove bo Hrvaško neupoštevanje odločitve arbitražnega sodišča dober pokazatelj tega, kako nepopoln je sistem mednarodnega prava. »Je nekaj vmes med pravom in politiko, zlasti zato, ker nima popolnih mehanizmov za izvrševanje odločitev.«
Neupoštevanju odločitev arbitražnega sodišča in odločb mednarodnih sodišč smo bili priča že v preteklosti. Po besedah Hojnikove nekatere države razmišljajo celo o odstopu od same evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in drugih pomembnih aktov. »Praviloma se sicer na koncu za to ne odločajo, ker to za seboj potegne daljnosežne posledice, tako politične kot ekonomske. Bosansko nespoštovanje sodbe ESČP glede manjšin je, denimo, dolgo časa preprečevalo nadaljnja pogajanja o članstvu BiH v EU. Če bi Združeno kraljestvo odstopilo od EKČP, je vprašanje, ali sploh še lahko ostane v EU. Kakšne posledice ima določeno nespoštovanje sodbe mednarodnega sodišča za državo, pa je seveda precej odvisno tudi od tega, za katero državo gre. Velike države, kot sta Združeno kraljestvo ali Rusija, se, denimo, uspešneje branijo takih pritiskov kot manj vplivne države,« še navaja Hojnikova.
Haag?
Na Hrvaškem kot eno izmed rešitev spora vidijo na Meddržavnem sodišču v Haagu, kar pa je Slovenija že pred podpisom arbitražnega sporazuma novembra 2009 v Stockholmu zavračala. Hojnikova meni, da bi bil prenos zadeve na haaško sodišče zelo težaven.
Hojnikova: Tujec bi bil boljša izbira
In kaj sogovornica meni o izbiri slovenskega arbitra? »V trikotniku odločitev se mi zdi še najbolj problematična odločitev za slovenskega strokovnjaka. Tudi če bi kakšnega primernega imeli - z ustreznim strokovnim znanjem, mednarodno avtoriteto in dosedanjo nevpletenostjo v zadevo -, bi ga znali Hrvati nemudoma obremeniti kot pristranskega, takega, ki bo vplival na druge sodnike, podtikal nove dokumente in podobno. Smiselno se mi zdi nadaljevati z iskanjem nekoga primerljivega Ronnyju Abrahamu. S tem bi Slovenija pokazala, da je še zmeraj aktivna stranka postopka in da si prizadeva za nepristransko delovanje arbitražnega sodišča. Pri možnosti, da odločitev prepustimo predsedniku arbitražnega sodišča, pa bi izkazali bolj pasivno držo, podobno kot Hrvaška, čeprav se s tem resda izognemo očitkom, da je Slovenija postavila pristranskega sodnika. Zadeva je vsekakor zapletena in po mojem mnenju tudi na mednarodni ravni ni veliko strokovnjakov z ustrezno avtoriteto, ki bi bili zainteresirani za vstop v arbitražo in študij več tisoč strani dokumentacije,« pravi dr. Janja Hojnik.
***
Potek afere Pirangate
Slovenski član arbitražnega sodišča Jernej Sekolec je o podrobnostih z zaupnih razprav pri predsedniku sodišča Gilbertu Guillaumu obveščal slovensko zunanje ministrstvo oziroma agentko Simono Drenik, med drugim tudi o tem, da je Slovenija na morju dobila vse, kar je hotela, je 22. julija poročal hrvaški časopis Večernji list.
Po razkritju je sledila ofenziva hrvaške politike za ustavitev arbitražnega postopka, slovenska stran pa je bila ob novicah o objavljenih posnetkih prisluškovanja in izjavah hrvaških politikov zadržana. Objava posnetkov prisluškovanja bo imela dolgoročne posledice za obe državi na več ravneh, zatrjujejo analitiki. Prva se je že zgodila: arbitražni sodnik Sekolec in agentka Drenikova sta dan po objavi posnetkov odstopila.
Slovenija je kot kandidata za novega arbitra predlagala predsednika Meddržavnega sodišča Ronnyja Abrahama, ki je po slabem tednu že odstopil.
V dosje smo zbrali prispevke, ki prikazujejo potek afere, pojasnjujejo in komentirajo njeno ozadje.
