Kako do odprtega morja?

V Sloveniji si skupina ljudi vneto prizadeva prepričati javnost, da bo arbitražno sodišče z razsodbo o meji na morju slovensko državo za vselej prikrajšalo na morju. Mednarodni pomorski znanstveniki imajo lahko sicer veliko dilem in dvomov. Nerazumljivo pa je, kako lahko kdo že vnaprej ve, da bodo arbitri vzeli Sloveniji morje. To ni zgolj pretiravanje. Stališče, da nam arbitri niti po mednarodnem pravu ne morejo prisoditi teritorialnega stika z odprtim morjem, je v nasprotju z dejstvi, z dosedanjo mednarodnopravno prakso in, ne nazadnje, tudi s temeljnimi interesi slovenskega naroda. Takšno prepričanje deluje zelo negativno že na pripravo arbitražnega postopka. Če namreč stranka v postopku še sama ne ve, kaj ji pripada in kako naj to zahteva, potem ima seveda že v izhodišču podrejeni položaj.

Na slovenskem papirju in v slovenskih glavah sicer res obstaja zavest, da Sloveniji pripada celovit Piranski zaliv in teritorialni stik z odprtim morjem. Kako drugače je v praksi, pa najbolje vedo tisti, ki po tem morju plujejo in ga izkoriščajo: ribiči, turisti, trgovci, športniki in policisti. Večina razpravljavcev o tem vprašanju pa sploh ne pozna dejanskih razmer, zahtevnih pravnih pogojev in zakonodaje. Tako malo morja, kot ga imamo zdaj, ne more dosoditi nobena arbitraža.

Od piranske Punte do točke T5 (zadnje točke na skupni mejni črti med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo) je več kot 12 milj. Ker po mednarodnem pravu obmorski državi lahko pripada največ 12 navtičnih milj teritorialnega morja, po tej preprosti matematiki Sloveniji ne pripada stik njenega ozemeljskega morja z odprtim morjem. Odprto morje je tisti del morja, ki ne zapade pod režim notranjih morskih vod, v teritorialno morje in tudi ne v izključne ekonomske cone. Slednje lahko merijo do 200 milj v širino. Vsi razpravljavci, s pogajalci vred, izhajajo iz predpostavke, da se pri točki T 5 začenja odprto morje (lahko bi mu rekli tudi mednarodno morje) in ne hrvaška izključna ekonomska cona. To pomeni, da pravniki ne priznavajo enostranske hrvaške razglasitve izključne ekonomske cone (v modificirani obliki ZERP), najverjetneje ravno zato, ker Hrvaška nima urejenega vprašanja meje in ni bilo mogoče definirati območja te cone.

Toda že razglasitev Piranskega zaliva za notranje morske vode nekoliko spreminja slovenski položaj. Med piranskim Rtom Madona na Punti in med Rtom Savudrija je temeljna črta, od katere se navzven meri pas teritorialnih voda. Od te temeljne črte proti notranjosti zaliva pa velja v Piranskem zalivu status notranjih morskih voda. Pravni status notranjih morskih voda je izenačen s kopnim. Hrvaški pomorski pravniki sicer tej teoriji nasprotujejo, češ da z nastankom dveh držav ob enem zalivu pade status notranjih morskih voda v tem zalivu. Vendar pa mednarodno pravo tega nikjer izrecno ne določa, pa tudi nekateri primeri po svetu, kot na primer pravni status voda znotraj zaliva Fonseca, bilateralna razmejitev zgodovinskih voda med Indijo in Šrilanko ..., kažejo na to, da ni vedno nujno tako. Predsednika Rusije in Ukrajine sta leta 2003 podala skupno izjavo v zvezi z Azovskim morjem in ožino Kerč. V času nekdanje Sovjetske zveze so vode znotraj omenjenega morja, podobno kot Piranski zaliv, imele status notranjih morskih voda. V primeru Piranskega zaliva bi to pomenilo, da bi se slovensko teritorialno morje računalo od temeljne črte, ki zapira Piranski zaliv, in ne od zadnjega, najbolj izpostavljenega kopnega, ki je v tem primeru piranska Punta.

V zadnjih 18 letih je bilo približno deset (slovensko-hrvaškemu primeru podobnih) razsojanj o meji na morju na ad hoc arbitražah in stalnih sodiščih. Mitja Grbec, mednarodni pomorski pravnik, je zatrdil, da sta se arbitraža in meddržavno sodišče v Haagu doslej vedno trudila, da država pridobi dostop do vseh pasov na morju, ki ji pripadajo po mednarodnem pravu, kjer je glede na geografske okoliščine in predhodno opredeljene meje to mogoče. V vseh primerih, kjer je bilo to vprašanje izpostavljeno, so se tako meddržavno sodišče kot arbitražni tribunali trudili najti rešitve in so jih tudi našli. Zato lahko pričakujemo, da se bo tudi tokratna ad hoc arbitraža trudila poiskati rešitev v tej smeri, še posebej zaradi specifične dikcije arbitražnega sporazuma. Ne moremo pa vedeti, kakšna bo. Pri vseh razsodbah v zadnjih letih so tribunali našli rešitev, ki je omogočila tudi državam z zapletenim položajem dostop do odprtega morja in celo uporabo morskih pasov. Že sporazum Drnovšek-Račan je prinesel rešitev z »dimnikom«, po katerem se je odprto morje približalo slovenskemu teritorialnemu morju. Slovenija je dobila stik z odprtim morjem (a ne v točki T5, temveč severneje), Hrvaška je ohranila mejo z Italijo na morju. Popravek tega sporazuma bi bil mogoč tako, da bi se dimnik skrajšal, da bi koridor spornega ozemlja postalo skupno morje, nekakšen kondominij obeh držav. Sporazum Drnovšek-Račan ni bil nikakršen unikum, kot razlagajo njegovi nasprotniki, saj obstaja podobna rešitev v Baltskem morju (Finski zaliv), kjer Estonija in Finska nista razširili svojih teritorialnih voda do širine 12 morskih milj, temveč le do širine, ki je omogočala znotraj zaliva tri milje širok koridor (nerazdeljene izključne ekonomske cone), kjer lahko tretja država - Rusija izvršuje svobodo plovbe (tudi za vojaške ladje). Podoben režim obstaja tudi v prelivu med Južno Korejo in Japonsko, je pred časom že pojasnil Mitja Grbec.

Povprašali smo nekaj strokovnjakov o možnosti slovenskega stika z mednarodnimi vodami. Ali je ta stik res že teoretično nemogoč? Kakšne so prakse v podobnih primerih? In kakšni so argumenti za sprejemljivi kompromis ali proti?

»Slovenija ima dobre argumente«

Simona Drenik, vodja sektorja za mednarodno pravo pri ministrstvu za zunanje zadeve: »Obstaja teoretična in dejanska možnost, da na podlagi arbitražnega sporazuma Slovenija dobi tudi mednarodnopravno priznan teritorialni stik z odprtim morjem. Slovenija je sicer ta stik teoretično določila enostransko s svojo notranjo zakonodajo, enako kot je Hrvaška enostransko s svojo zakonodajo določila sredinsko črto v Piranskem zalivu. Očitno je, da gre za sporno območje, kjer bo v vsakem primeru treba najti kompromis, saj je največja širina teritorialnega morja po konvenciji Združenih narodov o pravu morja 12 navtičnih milj, točka T5 (najbližje odprto morje) pa je od sedanjega slovenskega kopnega oddaljena nekaj manj kot 15 navtičnih milj. Možen kompromis je bil predlagan v sporazumu Drnovšek-Račan (delu nekdaj jugoslovanskega teritorialnega morja je bil spremenjen status, da je postalo koridor - 'dimnik' - mednarodnega morja do slovenskega teritorialnega morja), vendar je Hrvaška zavrnila njegov podpis. Arbitražni sporazum daje arbitražnemu sodišču ustrezno pravno podlago, da upošteva vitalne interese obeh držav, mednarodno pravo, pravičnost in vse relevantne okoliščine, da doseže pošteno in pravično odločitev.

Mednarodno pravo samo po sebi izrecno ne daje obalni državi pravice teritorialnega stika z odprtim morjem. Glede na prakso držav pa lahko sklepamo, da je takšna pravica v praksi praviloma realnost. Določena je na primer v bilateralnih sporazumih med Mozambikom in Tanzanijo iz leta 1988, Dominiko in Francijo iz leta 1987, Monakom in Francijo iz leta 1977, Kenijo in Tanzanijo iz leta 1976 ter Gambijo in Senegalom iz leta 1975. Za Slovenijo je lahko na primer pomembna ad hoc arbitraža v primeru St. Pierre & Miquelon (med Kanado in Francijo) iz leta 1992, primer kanala Beagle (med Argentino in Čilom) iz leta 1977 ali pa primer razmejitve zaliva Fonseca pred Mednarodnim sodiščem v Haagu (Honduras, Salvador, intervencija Nikaragve) iz leta 1986.

Slovenija ima dobre argumente za to, da ohrani pridobljene pravice na morju. Gre predvsem za zgodovinski dolg, ko je Slovenija v pogajanjih po 2. svetovni vojni in v okviru nekdanje SFRJ v korist sedanje države Hrvaške izgubila veliko ozemlja. Poleg tega je bil eden od kriterijev za določitev osimske meje na morju tudi vsaj teoretična možnost, da ladje v luko Trst in iz nje na odprto morje plujejo neposredno iz italijanskega teritorialnega morja. Danes v Tržaškem zalivu sicer velja sistem ločene plovbe (mednarodnopravno so določene plovne poti za zagotavljanje varne plovbe v zalivu), toda Slovenija lahko upravičeno pričakuje in zahteva uporabo istega kriterija kot pri tržaškem pristanišču.«

Stik - kvečjemu nekakšna prosta plovba do odprtega morja

Dr. Marko Pavliha, predstojnik pravne katedre na fakulteti za pomorstvo in promet ljubljanske univerze: »Možnosti za uresničitev teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem skorajda ni, ker arbitražni sporazum govori le o stiku Slovenije z odprtim morjem, ne pa o 'teritorialnem stiku' oziroma o 'teritorialnem dostopu' Slovenije do odprtega morja, kar bi bilo bistveno bolje. Odprto morje se po mednarodnem pravu začne šele tam, kjer se končajo različni morski pasovi (denimo izključne ekonomske cone, ekološke in ribolovne cone ipd.), kar pomeni, da se v Jadranskem morju ob upoštevanju pravic vseh obalnih držav dejansko nahaja nekje pri Črni gori. Zatorej 'stik' lahko pomeni kvečjemu nekakšno prosto plovbo do odprtega morja, ne pa tudi teritorialnega dostopa, razen če bi imeli 'čudežno arbitražo'.

Se lahko nadejamo takšnega naklonjenega tribunala? Ne. Zgornja pesimistična trditev je žal podprta s hrvaško enostransko izjavo glede arbitražnega sporazuma in z javnimi stališči dr. Budislava Vukasa, bivšega podpredsednika Mednarodnega sodišča za pravo morja v Hamburgu (ITLOS) in najverjetnejšega kandidata za hrvaškega arbitra, ki izraz odprto morje tolmači povsem drugače kot premier Pahor in drugi zagovorniki arbitražnega sporazuma.

Vukas recimo govori o tem, da arbitražni tribunal po vseh pravilih Sloveniji ne bi smel dosoditi 'dimnika' oziroma koridorja, po katerem bi se plulo v slovenske teritorialne vode, ne glede na status voda v tem koridorju (na primer slovenske ali mednarodne). Pri tem Vukas ne uporablja sintagme 'do odprtega morja', ker po njegovo tam odprtega morja pač ni. Po njegovem je možen le služnostni prosti prehod, ki bi bil nekoliko liberalnejši od neškodljivega prehoda po konvenciji Združenih narodov o pravu morja iz leta 1982.

Prof. Budislav Vukas pravi: 'Vidi se, da so pri pogajanjih upoštevali, da prvi Rehnov predlog ni bil sprejemljiv, še posebej ne za Hrvaško, ker je govoril o stiku slovenskega teritorialnega z odprtim morjem. Zato so uporabili izraz junction, ki ga konvencija o pravu morja nima. Angleški slovarji kažejo, da ta beseda pomeni tudi možnost povezave. V Websterjevem slovarju sta prva dva prevoda besede junction dejanje povezovanja in stanje povezanosti. Ta beseda je za Hrvaško ugodnejša, ker trdimo, da ni nikakršne potrebe niti mednarodnopravne podlage, da bi skozi naše teritorialno morje potekal nekakšen kanal odprtega morja ali slovenskega teritorialnega morja, da bi potem lahko prosto plule ladje do slovenskega teritorialnega morja in pristanišč. Zdajšnji sporazum je dovolj nevtralen in ne vsebuje spornega izraza iz prvega Rehnovega sporazuma. Pušča dovolj svobode arbitrom. Če pa bodo upoštevali, da med sosednjimi državami ni nikjer takih kanalov, takega v tem primeru ne bodo dosodili.'

Iz Vukasovega nadaljnjega razmišljanja je očitno, da bi kot morebitni arbiter gotovo podprl stališče, da termin stik z odprtim morjem ne more pomeniti določitve teritorialnega stika, saj naj bi mednarodno pravo odprto morje postavljalo daleč bolj na jug, še posebej če bo tribunal določil tudi razmejitve morskih pasov oziroma režim za uporabo ustreznih morskih območij (točka 3(c) sporazuma).

Bistveno bolje bi bilo, če bi bilo v arbitražnem sporazumu izrecno predvideno, da bo arbitražno sodišče določilo teritorialni dostop Republike Slovenije do odprtega morja, pri čemer bi lahko arbitraža (1) 'zavihala' slovensko teritorialno morje na jug do točke T5, (2) ga povezala s to točko s podobnim koridorjem kot po sporazumu Drnovšek-Račan, ki bi imel status odprtega morja, ali (3) ga povezala s točko T5 s koridorjem, ki bi imel status kondominija, torej nekakšnih mešanih slovensko-hrvaških voda, kar bi tudi ublažilo očitek Hrvaške iz časa sporazuma Drnovšek-Račan, da bi koridor povzročil eksklavo hrvaškega morja, torej nekakšen »odrezan« trikotnik. V judikaturi in praksi držav obstajajo različne rešitve, ki vsaj posredno pridejo v poštev tudi v našem primeru, na primer delimitacije v primerih Gambija-Senegal, Kenija-Tanzanija, Francija-Monako, Dominika-Francija, Mozambik-Tanzanija, razmejitev epikontinentalnega pasu v Severnem morju in Gvineja-Gvineja Bissau. Toda zavedati se moramo, da je naš spor sui generis, saj ima toliko specifičnih okoliščin, da ga težko primerjamo z drugimi razsojenimi ali pogodbeno dogovorjenimi zadevami.

Edina 'olajševalna okoliščina' pri določanju stika na podlagi zdajšnjega arbitražnega sporazuma je, da naj bi arbitraža pri tem uporabila mednarodno pravo, pravičnost, načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve ter vse relevantne okoliščine, čeravno ni izrecno omenjeno načelo ex aequo et bono. Žal tovrstni pravni standardi niso zahtevani za določanje poteka meje med obema državama na kopnem in morju, kar je, milo rečeno, žalostno in zaskrbljujoče, ker si lahko v najboljšem primeru obetamo le malce zamaknjeno sredinsko črto v Piranskem zalivu.«

Več v Sobotni prilogi Dela