Tiskane izdaje
Ljubljana - Prihodnje leto so pred pravosodjem pomembne organizacijske reforme. Če bi zastale te, ki so načrtovane do konca leta, bi bili ogroženi tudi nadaljnji koraki. Minister za pravosodje Goran Klemenčič pravi, da položaja ni prevzel, ker je funkcionar, ampak da bi kaj spremenil.
Ali mu bo to uspelo, bo na koncu povedala politika. Dobre tri mesece trajajoča javna razprava o petih zakonskih predlogih, ki jih je minister za pravosodje julija označil za pot do hitrejše pravice, je končana. Zakonski predlogi so zdaj v medresorskem usklajevanju. »S potekom in rezultati javne razprave ter strokovnega usklajevanja smo zadovoljni. Ni bila namenjena sama sebi, ampak je pomembno pripomogla k izboljšanju nekaterih rešitev, ki so jih predlagali posamezni pravosodni gradniki. Pomembno je tudi, da smo vanjo vključili ne samo nosilce institucionalnih gradnikov, ampak da je v njej sodelovalo tudi veliko posameznikov, ki delajo neposredno v »proizvodnji«. Ti so še posebno potrdili naše prepričanje, da gredo temeljne rešitve, ki jih predlagamo, v pravo smer,« je povzetek večmesečnih usklajevanj strnil Klemenčič.
Odpor proti posameznim rešitvam je vendarle velik, priznava minister. Najtrši oreh bosta, kot kaže, preoblikovanje državnega pravobranilstva v državno odvetništvo, ki naj ne bi bilo več samostojen organ, ampak naj bi prešlo pod okrilje ministrstva, in postopna ukinitev sodne preiskave ter njena nadomestitev s tožilsko-policijsko.
Brez soglasne podpore
Nekateri od teh predlogov tudi v vladi najverjetneje ne bodo imeli soglasne podpore. Ministrstvo za notranje zadeve nasprotuje možnosti, da bi v predkazenskem postopku policija in tožilstvo imela veliko pomembnejšo vlogo, kot jo imata zdaj, tudi glede ukinitve dosmrtnega zapora bi si ministrstvo za notranje zadeve premislilo. Goran Klemenčič in Vesna Györkös Žnidar sta tudi zaradi izzivov, ki jih prinaša migrantska kriza, vse bolj na različnih bregovih, kar naj bi se kazalo tudi v iskanju konsenza glede drugih zakonodajnih projektov.
»Vztrajamo pri osnovnih smereh in imamo zanje tudi argumente, ki so se ob javni razpravi dejansko okrepili. Tudi razumevanje zanje se je med različnimi pravosodnimi gradniki povečalo. Bodo pa nekateri do konca vztrajali pri kritikah in ohranjanju statusa quo.«
Tako nam je dejal pravosodni minister Goran Klemenčič, ko smo ga prosili, naj potegne črto pod večmesečno javno razpravo o petih predlogih zakonov, ki jih je julija označil za korake v nadaljnjo reformo pravosodja, s katero naj bi ljudje hitreje dosegli pravico. Takrat je predstavil povsem nove zakone o sodnem svetu, državnem odvetništvu in kolektivnih tožbah ter obsežni noveli zakona o pravdnem postopku in sodnega reda, kasneje pa tudi zakona o kazenskem postopku in kazenskega zakonika.
Da bodo določenim rešitvam nekateri deležniki, ki imajo različne vloge v postopkih (policija, tožilstvo, sodstvo, odvetništvo), oporekali do konca, minister ve, vendar pravi, da ob tako obsežnih spremembah ni mogoče vedno doseči konsenza, kar je logično. Tudi izkušnje kažejo, da si vsi želimo sprememb, pravi minister, ko bi jih morali izpeljati, se nemalokrat zalomi.
Klik na infografiko jo odpre v večjem formatu. Infografika: Delo
Ni umika
Na vse zakone, ki so zdaj v medresorskem usklajevanju in čakajo na vladno proceduro, je ministrstvo prejelo veliko pripomb in predlogov. »Največ jih je bilo na zakon o državnem odvetništvu, te so pripravili na državnem pravobranilstvu, ki, kot vemo, novi predlagani ureditvi nasprotuje v samem bistvu. Pripombe so bile tudi na zakon o kazenskem postopku, ki so se osredotočile na dve ali tri vprašanja, predvsem glede sodne preiskave. Toda nobenega zakona ne bomo dali v predal. Veliko pripomb in dodatnih idej bomo oziroma smo jih že upoštevali, usklajevanja in pogovori z različnimi deležniki skoraj vsak dan še potekajo. Tudi zato smo z državnim pravobranilstvom nekoliko zbližali poglede in na mizi je zdaj predlog sprememb, glede katerih bomo morda našli srednjo pot,« je pojasnil Klemenčič. Toda osnovne usmeritve, kot smo razumeli Klemenčiča, bolj ali manj ostajajo iste, ker, kot pravi, se je med pravosodnimi gradniki razumevanje zanje z javno razpravo okrepilo.
Do konca leta je ministrstvo zavezano k temu, da vlada potrdi predloge vseh zakonov. Največ soglasja so dosegli glede zakona o sodnem svetu ter novel kazenskega zakonika in zakona o pravdnem postopku. Glede novele zakona o kazenskem postopku je še nekaj odprtih vprašanj. »Glede državnega odvetništva pa bodo odgovori, v kakšni obliki gremo naprej, tudi znani še ta mesec,« je dejal minister.
In če reforma ne bo šla v smer, ki jo je začrtal? »Letos smo se na ministrstvu osredotočili na pripravo sistemskih zakonodajnih sprememb. To smo storili odgovorno in z največjo možno vključitvijo vseh gradnikov. Prihodnje leto nas čakajo pomembne organizacijske reforme: enoviti prvostopenjski sodnik, reforma sodne in nato državnotožilske mreže, vzpostavitev specializiranega kazenskega sodišča. Če bodo zakoni zastali, bo ogrožen tudi ta drugi korak. Zelo preprosto: ministrsko funkcijo sem prevzel zato, da bi naredili potrebne spremembe v delovanju pravosodnega sistema kot celote, ne pa da bi bil funkcionar,« je odgovoril Klemenčič.
Na ministrstvu pripravljajo tudi strokovne teze za ustavni zakon, s katerim bi za sodnike uvedli triletni preizkusni mandat. Šele po uspešno opravljenih treh letih dela bi sodniki dobili trajni mandat. Oba mandata, tako preizkusnega kot trajnega, bi jim dodeljeval sodni svet, ki bi sodnike tudi razreševal. Tudi sestava sodnega sveta kot neodvisnega organa bi se spremenila, in sicer tako, da bi namesto enajst štel dvanajst članov. Pet članov sodnega sveta bi imenoval državni zbor, šest bi jih sodniki izvolili izmed sebe, po položaju bi bil član sodnega sveta tudi minister za pravosodje. Toda za vse te posege je nujna sprememba ustave, vsi dosedanji tovrstni poskusi pa so v državnem zboru propadli.
