Tiskane izdaje
Državni svet je v zahtevi za oceno ustavnosti devetih členov zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor in zakona o volitvah v državni zbor izpostavil, da so izidi parlamentarnih in lokalnih volitev leta 2014 pokazali na »popolno neprilagojenost sedanjega volilnega sistema družbenim razmeram v državi«. Politična stranka, ki je na državnozborskih volitvah dobila največ glasov (SMC) in s tem največ poslancev, nima niti enega župana. Politična stranka, ki je pred tremi leti izpadla iz parlamenta (SLS), pa ima na lokalni ravni največ županov.
Zato je državni svetnik Zoran Božič prepričan, da volilna zakonodaja, za spremembo katere je potrebna dvetretjinska podpora poslancev, zahteva nujne popravke, saj noben sklic državnega zbora po letu 2008 ni končal rednega štiriletnega mandata. »V šestih letih smo imeli štiri vlade, nove politične stranke so se pojavljale in tudi izginjale kot gobe po dežju.«
Krivec je znan
Po mnenju državnega sveta je glavni krivec za to, da sedanji volilni sistem ne omogoča sestave stabilne vlade, kandidiranja nestrankarskim kandidatom, ki so v občutno podrejenem položaju v primerjavi s strankarskimi kandidati, in da volivci ne vedo, kaj se z njihovimi glasovi v resnici dogaja, prav sistem, ki je v nasprotju z ustavno zahtevo po odločilnem vplivu volivcev na izbiro poslancev. Po ustavi je nosilec oblasti ljudstvo, v resnici pa so politične stranke, čeprav jih ustava ne omenja kot konstitutiven element ustavne ureditve.
Iz analize predčasnih parlamentarnih volitev leta 2014, ki jo je opravil državni svet, izhaja, da bi moral vsak od 88 volilnih okrajev vključevati od 16.000 do 24.000 volilnih upravičencev, vendar ni tako, saj je razmerje med okraji tudi 1 : 3,73. To pomeni, da nikakor ne moremo govoriti o tem, da približno enako število volilnih upravičencev voli enega poslanca, kar pomeni kršitev ustavnega načela sorazmernega predstavništva, saj je volja ljudstva izigrana in se utrjuje hegemonija političnih strank.
Velikost ni vse
Niti državni zbor niti vlada se s stališči državnega sveta ne strinjata, saj sta prepričana, da veljavna ureditev ni protiustavna, o njej se je že večkrat izrekalo tudi ustavno sodišče. Mitja Horvat, predsednik mandatno-volilne komisije državnega zbora, je izpostavil, da »primernost in ustreznost volilnega sistema ni ustavnopravno vprašanje, ampak gre za prosto presojo zakonodajalca. Res pa je, da noben volilni sistem ni enako pravičen do vseh in vsakogar.« Vladna predstavnica Mateja Prešeren je dodala, da se volilni izidi izračunavajo na ravni osmih volilnih enot, kjer pa so razlike v njihovi velikosti minimalne.
Vsiljeni kandidati
Razprave ustavnopravnih strokovnjakov Franca Grada, Jurija Toplaka in Saše Zagorca so potrdile, da si stroka glede ustavne (ne)spornosti veljavnega sistema ni edina, pri čemer ima največ pomislekov do ustreznosti ureditve Jurij Toplak, saj po njegovem pri velikosti okrajev in številu volivcev nastajajo prevelike razlike. »Naš sistem ustreza pogoju proporcionalnosti, ne pa tudi pogoju o odločilnem vplivu volivca, saj je moč političnih strank prevelika.«
Direktor službe Državne volilne komisije Dušan Vučko je opozoril, da volivec zdaj nima vpliva na izbiro kandidata znotraj strankarske liste, kar pomeni, da mu je kandidat na neki način vsiljen. Ureditev strankam tudi omogoča, da kandidate, za katere želijo, da so izvoljeni, kandidirajo v tiste volilne okraje, kjer je večja verjetnost, da se bo to zgodilo.
Ustavni sodniki danes odločitve še niso sprejeli. Državni volilni komisiji so naložili, naj pripravi analizo izidov zadnjih dveh parlamentarnih volitev glede na izvolitev in število glasov kandidatov po posameznih okrajih.
