Tiskane izdaje
Komisija deluje že od leta 1997, saj zakon o popravi krivic ne določa roka za vložitev zahtev. Kljub tako dolgemu obdobju pa komisija še vedno prejema nove vloge za priznanje statusa. V prvih treh mesecih letošnjega leta je tako prejela že 130 vlog, od katerih je vsem vsaj delno ugodila. Do zdaj je komisija priznala status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja 6799 osebam, status svojca in bivšega političnega zapornika pa 33.784 osebam.
Razlogov za tako dolgo dobo vlaganja zahtev je več. Zakon o žrtvah vojnega nasilja je bil kar nekajkrat dopolnjen in je status žrtve dodelil novim kategorijam upravičencev. Zadnja sprememba leta 2009 je šele odpravila diskriminatornost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče. Zakon je namreč status žrtve priznal le tistim civilnim osebam, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji izpostavljeni nasilnim dejanjem okupatorja ali njegovih sodelavcev. V celoti pa je izključil civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem oboroženih sil Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter zavezniki. Status žrtve so tako pridobili otroci, ki so jim starše ubili partizani, in begunci, ki so zaradi njih morali zapustiti svoj dom. Poleg tega so status žrtve dobili bivši italijanski vojaki, ki so jih Nemci po kapitulaciji Italije jeseni 1943 odpeljali v ujetništvo ali na prisilno delo, in otroci, ki so se rodili staršem v okoliščinah vojnega nasilja ter prisilni mobiliziranci v nemško vojsko.
Poleg tega je kar 20 odstotkov vlog iz tujine, največ iz Argentine in Avstralije, ki so dolgo odlašali z uveljavitvijo statusa. Iz vlog upravičencev in na podlagi dosedanjih raziskav je razvidno, da je bil komunizem novi totalitarizem, katerega najhujši sovražniki so bili lastni državljani, ki se niso strinjali z režimom. »Razredni sovražniki« so večinoma izginili brez sledu, pogosto so izginili tudi njihovi svojci.
Nasledniki totalitarne oblasti so po predvidevanjih zgodovinarjev uničili skoraj 90 odstotkov vsega arhivskega gradiva, ki bi svojcem žrtev lahko pomagal pri dokazovanju krivic. Zato je dokumentarno gradivo, ki nastaja pri izvajanju zakona, še toliko bolj pomembno in dragoceno.
Zakon o popravi krivic
Zakon o popravi krivic bivšim političnim zapornikom oziroma svojcem žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja priznava odškodnino. Osebam, ki se jim po tem zakonu prizna status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, pa daje pravico do izdaje mrliških listov in obeležitve grobov.
Bivši politični zaporniki so vse osebe, ki so bile v času od 15. maja 1945 do 2. julija 1990 na ozemlju sedanje Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na zapor. Med bivše politične zapornike se uvrščajo tudi osebe, ki so bile obsojene zaradi prekrška ali jim je bil izrečen ukrep določitve prebivališča ali so bile poslane na opravljanje družbenokoristnega dela zaradi prevzgajanja. Ponavadi so bili preseljeni ali poslani na prisilno delo na podlagi odločitev lokalnih organov ljudske oblasti.
Žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja so vse osebe, ki so bile zaradi navedenih razlogov obsojene na smrt ali so bile usmrčene brez obsodbe sodišča. Med žrtve se uvrščajo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če so imele (ali njihovi svojci) ob uveljavitvi zakona stalno bivališče v Sloveniji.
Moralno zadoščenje
Arhiv komisije vlade za izvajanje zakona o popravi krivic vsebuje tisoče zahtev svojcev pobitih ter političnih zapornikov, obsojenih na montiranih sodnih procesih. Vloge upravičencev se nanašajo na vse vrste nasilja: zunajsodne in sodne poboje, odvzem prostosti v koncentracijskih in delovnih taboriščih ter zaporih, izgone prebivalstva, nasilne razlastitve premoženja z izrečenim ukrepom določitve prebivališča, politične sodne procese, zatiranje verske svobode in nasilje nad verskimi skupnostmi, pojasnjuje Majda Pučnik Rudl, vodja sektorja za popravo krivic na ministrstvu za pravosodje.
Vključno z zaplembami, agrarno reformo in nacionalizacijo je bilo (po do zdaj zbranih podatkih) neposredno prizadetih žrtev komunizma v Sloveniji več kot 200.000, z upoštevanjem prizadetosti in trpljenja njihovih družinskih članov pa še nekajkrat več.
Komisija po uradni dolžnosti zbira tudi manjkajočo dokumentacijo, kot so sodbe kazenskih sodišč iz raznih arhivov, osebne dokumente iz matičnih služb pristojnih upravnih enot oziroma sklepe o razglasitvi za mrtvega od pristojnih sodišč. Kadar ni nobenih dokazil o času odvzema prostosti nekomu, ker mu je bila odvzeta prostost brez obsodbe, pa pošiljajo zaprosila za zaslišanje prič na pristojno okrožno sodišče.
Odškodnina
Osebe s priznanim statusom političnega zapornika so upravičene do odškodnine, ki jo izplačuje slovenski državni holding. Od leta 2001 do 31. maja 2015 je bilo iz naslova odškodnin po zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja izdanih 109.908 odločb, izplačanih pa 298,02 milijona evrov.
Višina odškodnine znaša za taboriščnike, ukradene otroke, politične zapornike in zapornike po 146,05 evra za mesec pretrpljenega nasilja, za izgnance in internirance po 104,32 evra, za prisilne mobilizirance po 83,46 evra, za begunce in delovne deportirance po 50,08 evra.
Skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 8345,85 evra.
Odškodnina za izgubo življenja bližnjega, katerega smrt je neposredna posledica dejanja v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki, se izplača slehernemu upravičencu za pretrpljeno negmotno škodo v znesku 834,59 evra, razen za žrtve vojne za Slovenijo. Za upravičence po posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo (izguba življenja bližnjega) pa 3338,34 evra. Zneski odškodnin, določeni za posamezne statuse in pretrpljeno nasilje, se doslej niso revalorizirali.
Osebam, ki jim komisija prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila v predkazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču pa se v pokojninsko dobo šteje dvojno.
