Konec Jugoslavije in socializma

Sprejem in slavnostna akademija četrt stoletja po dogovoru vseh strank o osamosvojitvi.

Objavljeno
03. december 2015 14.37
Slavnostna akademija Društva poslancev 90
Peter Jančič
Peter Jančič

Ljubljana − »Ideja samostojne države bi ostala le v srcih, če je ne bi uresničevali poslanci najprej socialistične potem le republike,«  je predsednik državnega zbora Milan Brglez (SMC) nocoj nagovoril nekdanje delegate in poslance na slavnostni akademiji ob 25. obletnici plebiscita. 

Prihod na slovesnost so napovedali predsedniki vseh treh zborov nekoč tridomne skupščine Ivo Bizjak (občine), Ludvik Toplak (politični zbor) in Jože Zupančič (združeno delo), a se je pred prireditvijo Zupančič opravičil.

      Nekdanji poslanci SDS Jožef Jerovšek, Ivo Havlica in Mirko Zamernik pred akademijo.
      Foto: Jože Suhadolnik.

 

Večerno slovesnost v državnem zboru so nekdanji poslanci začeli z minuto molka v spomin na nedavno umrlega predsednika tridomne skupščine Franceta Bučarja.

V Vili Podrožnik je Milan Brglez že popoldne sprejel podpisnike sporazuma o skupnem nastopu na plebiscitu, s katerim so se predstavniki parlamentarnih strank in vodje poslanskih skupin pred četrt stoletja dogovorili za skupno podporo osamosvojitvi, kar je omogočilo takojšnje sprejetje zakona, po katerem so dva tedna pozneje izvedli plebiscit.

Od 11 podpisnikov tega sporazuma, ki ga objavljamo v celoti v priponki, jih je v prišlo sedem.

      Sedem podpisnikov sporazuma pred 25 leti je prišlo na sprejem v Vilo Podrožnik.
      Foto: Tomi Lombar

 

Prava obletnica bo v nedeljo

Dogovor vseh pomembnih v politiki je bil ključen, da je bila na referendumu konec decembra 1990 dosežena velika večina za odhod iz Jugoslavije, kar je pomenilo tudi radikalno spremembo politične in ekonomske ureditve. Dogovor vseh strank je bil podpisan 6. decembra 1990, še isti dan je skupščina potrdila zakon o plebiscitu. Točna obletnica bo torej v to nedeljo.

Dogovor vseh strank o podpori plebiscitu je bil posledica odločitve strank takratne vladne koalicije Demos 8. in 9. novembra 1990 v Poljčah, da bodo o odhodu iz skupne države volivci odločali na plebiscitu. V manj kot mesecu dni je bil dogovor o tem dosežen tudi s tedanjo opozicijo. S sporazumom so se vse stranke zavezale, da si nobena ne bo lastila zaslug za uspeh plebiscita in osamosvojitev.

Dogovor so za stranke tedanje opozicije podpisali Ciril Ribičič in Miran Potrč (SDP), Jožef Školč (LDS) in Viktor Žakelj (socialisti).

                                          Ciril Ribičič
                                          Foto Matej Družnik/Delo

 

Za predstavnike manjšin ga je podpisal Roberto Battelli, za neodvisne poslance Franc Gradišar.

Z vladne strani pa so sporazum podpisali tedanji šef vlade Lojze Peterle (SKD), član predsedstva republike Ivan Oman (kmečka zveza), Jože Pučnik (SDSS), Spomenka Hribar (SDZ), Dušan Plut (zeleni) in Franc Golja (liberalna stranka).

                                 Jože Pučnik
                                 Foto: Igor Modic/Delo

 

Žakelj: Za kaj bi glasovali danes?

Nekdanji predsednik najmanjše opozicijske stranke Viktor Žakelj (socialisti) je ob obletnici zapisal: »Smo glasovali le za samostojnost in neodvisnost ali tudi za spremembo družbenoekonomskega sistema? Mislim, da je tedaj večina menila, da gre za dvoje v enem. Ne da bi se zavedali različnosti, je bil naš 'da' namenjen obojemu. Danes bi ljudje večinsko glasovali za samostojnost in neodvisnost, za kapitalizem pa le, če bi se ta predhodno socializiral; za socializem pa, če bi se ta predhodno demokratiziral.«

Tedanji šef vlade, danes pa evropski poslanec Lojze Peterle, ki ga na sprejemu zaradi obveznosti v evropskem parlamentu danes ni bilo, pa je sporočil: »Ta sporazum, omenjeni zakon ter plebiscit pomenijo dokončno demokratično potrditev slovenske poti v samostojno državnost, s katero se je Slovenija neoporečno in prepričljivo legitimirala navznoter in navzven. Kot podpisnik »Sporazuma« v imenu Slovenskih krščanskih demokratov vem, da so bila pogajanja zahtevna in jih je spremljalo veliko nezaupanje. Še vedno ga doživljam kot izraz politične zrelosti, poguma in odgovornosti v prelomnih časih.«