Tiskane izdaje
Stališča skrajne desnice, ki begunce dojema izključno kot grožnjo - versko, narodnostno, kulturno, varnostno in drugo -, so dobila svojega glasnika v murskosoboškem škofu dr. Petru Štumpfu in s tem domovinsko pravico tudi znotraj institucionalnih struktur slovenske Katoliške cerkve.
»Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. (...) Človekoljubne organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev,« ugotavlja murskosoboški škof dr. Peter Štumpf v sestavku z naslovom »Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«, v katerem se kritično opredeljuje do aktualnega vladnega postopanja ob begunski krizi, posredno pa je njegova kritika usmerjena tudi proti prevladujočemu strpnemu, sočutnemu, »liberalnemu« odnosu do beguncev, ki ga znotraj slovenske Katoliške cerkve uteleša ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Škof Štumpf najprej opozori, da je že letos spomladi v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu »napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad.« Po škofu Štumpfu tolažba, da bi tak razvoj pomenil tudi versko prebujenje in večjo odgovornost do lastne tradicije ni na mestu, kajti »ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!«
Mursokosoboški škof je zelo kritičen do dobrodelnosti, ki jo beguncem izkazujejo cerkvene institucije: »Karitativnost na način, kot jo peljemo sedaj, je kanal za naše samouničenje.« Po njegovem bi bilo treba pomoč migrantom uravnovesiti s pomočjo »domačim ljudem«, ki so tudi potrebni pomoči. Nakar se retorično vpraša: »Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost.«
Prostovoljci Karitas škofu tudi pripovedujejo, da je med migranti mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. So torej sploh potrebni karitativne pomoči? »Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?«
Nato se murskosoboški škof skliče na neimenovanega madžarskega škofovskega kolega, ki mu je dejal, da na Madžarskem sprejemajo samo tiste, ki lahko z dokumenti dokažejo, kdo so, vse ostale pa zavračajo. Zatem škof dr. Štumpf nadaljuje: »Ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ni vreden. Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila.«
Škof svoj sestavek sklene z retoričnim vprašanjem: »Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih državljanov? Če ne, je 'lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji'!«
