Tiskane izdaje
Da je moč politične propagande v zgodovini nemalokrat prevladala nad osnovnim poslanstvom politikov - varstvenikov miru in blaginje, zaščitnikov državljanov in njihovih pravic -, je znano. Spomnimo se samo Triumfa volje in drugih propagandnih filmov Leni Riefenstahl. Politika stila zlasti v času volilne kampanje praviloma vsakič premaga politiko substance. Politični programi tedaj postanejo proizvodi za množično porabo, politiki dobijo nadčloveške lastnosti, volivci pa so razvrednoteni na potrošnike propagandnih parol in lično zapakiranih osebnosti tistih, ki naj jih volijo, ker bodo zanje bolje poskrbeli.
Prvo predvolilno televizijsko soočenje med javnomnenjsko zapovedanima največjima tekmecema septembrskih državnozborskih volitev je tezo o izgonu vsebine iz politične arene zgolj potrdilo. Oddaja, ki naj bi "soočila njune poglede na sedanje stanje, seveda tudi na bodočnost", kot je temo opisala voditeljica Lidija Hren, se je sprevrgla v znano in večkrat slišano opredeljevanje o tem, kaj je storila ta vlada in kaj prejšnje, medtem ko je za "bodočnost" bržčas zmanjkalo (politične) volje. Hrenova je iz prvakov nasproti si stoječih političnih strank ponekod sicer poskušala izvleči kaj bolj oprijemljivega od deklarativnih obljub o tem, da bo poslej (še) bolje, a ji to - recimo bobu bob ali pa Tony Blair - večinoma ni uspelo. V devetdesetminutni oddaji so se konkretni ukrepi in njih posledice za državljane umaknili parolam o izboljšanju vsega in za vse, državljani/volivci/potrošniki pa so za vizije prihodnosti ostali prikrajšani.
Jutri bo vse bolje
Premierski pretendent Borut Pahor je na konkretno vprašanje, kako se bo spopadel z gospodarskim kriminalom, najprej odgovoril, da bodo z vsemi ukrepi, ki so jih zapisali v programu, storili vse za to, da se bo uspešno preganjal, s politiko SD bodo "nekoliko spremenili smer razvoja te države". Nato je med sedmimi načrtovanimi ukrepi navedel tudi konkretnega - umik organov, kot sta UVK in ATVP, pod nadzor Banke Slovenije in ustanovitev enotne agencije za nadzor in regulacijo finančnega sistema. Dejal je še, da bo "policija avtonomna in strokovna", pri čemer ni navedel, kako bo to dosegel.
Premier Janez Janša se kljub željam Hrenove po konkretizaciji ukrepov ni oddaljil od naštevanja že storjenega in namigovanja na nesposobnost predhodnikov. Edini ukrep, ki ga je v tem delu navedel, je bil pravzaprav neukrep - tega, kar predlaga Pahor (regulatorni organi pod nadzorom Banke Slovenije), ne bodo storili. Podobno je v zraku obviselo vprašanje o prihodnjih dejanjih glede debakla
s šentviškim predorom. Janša je izrazil podporo "normalnemu funkcioniranju pravne države" in dodal, da "ni vprašanje, kaj se bo naredilo, ampak ali se bo po tej poti nadaljevalo".
Tudi tekmec Pahor se je zavzel za pravno državo in "jasna pravila, po katerih morajo ravnati vsi enako", a je deklarativno zagotavljanje boljšega pravnega okolja dopolnil z enim ukrepom (centralna agencija za javna naročila) in polukrepom ("razmišljanje" o črni listi podjetij, ki niso dobro opravila dela). Merilo uspešno opravljenega dela, ki naj bi ga morali uvesti za javna naročila, je v rabi že zdaj; denimo pri izboru izvajalca za prenovo Kina Šiške.
Ob pozornem spremljanju oddaje smo našteli petnajst Pahorjevih parol o boljšem jutri, med drugim: "Olajšali bomo življenje tistim, ki živijo slabše, in nekoliko bolj otežili življenje tistim, ki živijo boljše, ker verjamemo v solidarnost." Kako ga boste olajšali prvim in kako otežili drugim? Pahor je napovedal še trinajst bolj ali manj konkretnih ukrepov, poleg drugih, da bodo denar za javno zdravstvo vzeli pri vojski. Janševih parol za priho dnost je bilo šest, denimo o zniževanju davkov "s tempom, ki bo realen". Kakšen tempo je realen? Navedel pa je tri konkretne ukrepe, na primer: "Ne prizadevamo si za privatizacijo obstoječih zdravstvenih zavodov, ne bomo pa zavirali nastajanja novih, privatnih."
Vmes je prevladovalo zlasti mlatenje prazne (in neštetokrat prežvečene) slame, hinavsko nasmihanje in kitenje s preteklostjo. Razumljivo je, da sta se politika trudila povedati čim manj konkretnega in čim več lepo zvenečega, da bi s populizmom laže pridobila "stranko neopredeljenih", ki po anketi Dnevnika vodi pred obema. Vendar so mediji z anketami o soočenju njuno strategijo še dodatno legitimirali, saj so anketirance spraševali, kdo je bil bolj prepričljiv, ne pa, od koga so izvedeli več o svoji bližnji prihodnosti. Še več, nekateri analitiki so si namesto z vsebinsko šibkostjo njunih nastopov belili glavo s tem, da je Pahor nastopil brezkravate.
Popularizacija ali vsebinsko osiromašenje politike kajpak ni pojav, ki smo ga iznašli Slovenci, Janša in Pahor pa sta ga v oddaji Tarča le prikazala. Nekateri britanski politični analitiki denimo prav tako opozarjajo, da sodobne stranke v volilni kampanji volivcem ne sporočajo več, zakaj bi jih morali voliti, temveč jih sprašujejo, kaj naj storijo, da bodo dobili njihov glas. Torej so podobne trženju izdelkov popularne kulture - kolikokrat ste že nasedli oglasu za "film, ki ga morate videti"?- ali potrošniškega blaga - kolikokrat ste že kupili detergent, ki ni pobelil le vašega belega perila, ampak tudi barvnega?
Celoten članek preberite v Magu
