Matej Tonin: Obveščevalnih služb se ne prenavlja ob koncu mandata

Ljubljana – Z vodjo poslanske skupine NSi Matejem Toninom smo se pogovarjali o osnutku zakona o Sovi, ki je pricurljal v javnost. Tonin je tudi član komisije državnega zbora za nadzor obveščevalno-varnostnih služb. Pred časom je dejal, da bi bilo najbolje razpustiti vse službe in sistem zgraditi na novo.

V javnosti se je pojavil dokument z ambicioznim naslovom Zakon o Sovi, pokazalo pa se je, da je vsebinsko zelo sporen. Premier Miro Cerar je dejal, da gre za neko delovno gradivo. Kakšen je vaš komentar?

Obveščevalno-varnostni sistem potrebuje prenovo in spremembe. Sedanji je bil postavljen v devetdesetih letih. Od takrat se je marsikaj spremenilo. V osnutku, ki kroži, so najverjetneje zbrane vse želje, ki jih ima obveščevalno-varnostna srenja. Preseneča me, da se vlada pri prenovi obveščevalno-varnostnega sektorja osredotoča samo na Sovo, čeprav bi pri celostni prenovi morali poseči tudi v pristojnosti policije in OVS na obrambnem ministrstvu.

Omenjeni osnutek daje Sovi nova pooblastila na področju protiobveščevalne dejavnosti in zagotavljanja varnosti doma, ki močno posegajo v človekove pravice, zato bi morali nujno urediti močen in učinkovit civilni nadzor nad temi pooblastili. Prav to v osnutku manjka. Izjemno moteče je določilo, ki govori o tajnih sodnikih, ki naj bi odrejali uporabo prikritih preiskovalnih sredstev.

Zakaj se takšni dokumenti pojavijo? Kakšen motiv bi lahko imel žvižgač?

Po mojem mnenju se pripravljavci osnutka zakona niso mogli zediniti, v katero smer naj se vse skupaj pelje. Večina je najbrž zagovarjala velike pristojnosti Sove in hkrati izjemno šibek civilni nadzor. Manjšina pa jih je zaustavila tako, da je osnutek spravila v javnost in ga tako v kali zatrla.

Prikrita preiskovalna sredstva, ki jih uporabljajo obveščevalne in varnostne službe, vedno pomenijo poseg v človekove pravice, zato so dovoljena le v izjemnih primerih. Zahteva jih izvršna veja oblasti, odobri sodna, pravilnost postopkov pa nadzoruje zakonodajna veja oblasti. Ključno, kar manjka v osnutku omenjenega zakona, je razdelan in predvsem učinkovit nadzor nad uporabo prekritih preiskovalnih sredstev, za kar bi skrbela zakonodajna veja oblasti.

Kakšni učinke lahko pričakujemo s takšno objavo?

Vnesla bo nezaupanje in dvom o potrebnosti prenove obveščevalno-varnostnega sektorja. Razprava o tej prenovi bi morala potekati transparentno in na široko, ne da se pripravlja na pol v ilegali. Če se tovrstni osnutki zakonov pišejo v tajnosti, imamo vsi slab občutek. Nastane vtis, da poskuša oblast narediti nekaj za našim hrbtom. V Evropi se o tovrstnih zakonih razpravlja zelo transparentno. Podoben pristop bi potrebovali tudi v Sloveniji, tako kot pred leti, ko je nastajal zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Če želimo postaviti obveščevalne službe na zdrave temelje, je treba o njih odkrito razpravljati, prepoznati težave in jih rešiti. Več ko bo ljudi vključenih v demokratično razpravo, manj bo nasprotovanja.

Je mogoče zakon o Sovi sprejeti še v tem mandatu?

Zelo malo verjetno, saj osnutku, ki je bil objavljen, nasprotuje celo vladna koalicija. Dopuščam možnost, da bodo sprejeti kakšni manjši popravki zakona o Sovi, a to ne bo rešilo bistvenega problema, to je, kako povečati učinkovitost obveščevalnih služb.

Če želimo povečati učinkovitost slovenskih obveščevalnih in varnostnih služb, se moramo lotiti vseh, ne le Sove. Imamo tri službe, ki so vse v primerjavi s svojimi evropskimi tekmeci majhne. Če želimo narediti sistem učinkovit, moramo za začetek na enem mestu združiti vso tehniko. Iz vseh treh služb bi morali izločiti in povezati v novo agencijo vse, ki v sedanjih službah opravljajo SIGINT (obveščevalno prestrezanje komunikacij, op. r.). Zdi se mi nesmiselno, da vsaka služba posebej kupuje posebno opremo in za uporabo usposabljala ločene ekipe ljudi.

To bi bil velik poseg v sistem.

Če kdo namerava resno prenoviti obveščevalno-varnostno področje, tega ne more početi na koncu mandata. To se dela na začetku, ker bodo nasprotovanja zagotovo velika. Vsaka sprememba bo v službah naletela na odpor. In ker so v teh službah vešči manipuliranja, lahko že zdaj napovemo, da se bodo v javnosti pojavile takšne in drugačne anonimke. Vsakdo, ki se bo lotil prenove obveščevalno-varnostnega področja, bo zagotovo tarča silovitega napada.

Ste vodja poslanske skupine NSi. Podpirate Janeza Pogorelca, ki je viden član NSi, v njegovih izjavah o Janezu Janši in SDS?

Njegovo izjavo, da Slovenija nujno potrebuje desnosredinsko koalicijo, če želimo obrniti položaj v državi na bolje, podpiram. Da bi to dosegli, moramo najti človeka, ki bo povezal vse sile na desni strani.

Kako komentirate prepoved vstopa Pogorelca na kongres SDS? Gre za stopnjevanje napetosti med SDS in NSi?

NSi in SDS imata dinamičen odnos. So področja, kjer v parlamentu dobro sodelujemo, so področja, kjer smo na različnih bregovih, vsekakor pa zelo drugače gledamo na to, kako naj desni blok doseže 46 poslancev v državnem zboru.

Vi pravite tretji človek, v SDS pa, da nihče drug kot Janez Janša. Je vaš predlog legitimen, glede na to, da ta tretji človek ne bi kandidiral na volitvah?

Slovenska ustava pravi, da se predsednika vlade izvoli v parlamentu z večino glasov. Tisti, ki zbere podporo najmanj 46 poslancev, je predsednik vlade. Vse drugo so prazne besede, ker stvari v državi lahko spreminjaš le, če imaš večino v državnem zboru. Če Ljudmila Novak pravi, da noče z Janšo, in če Janez Janša pravi, da noče z Novakovo, potem je iskanje tretjega človeka za mandatarja logična posledica. Če bi obstajala politična volja, bi lahko skupnega kandidata za predsednika vlade predstavili še pred volitvami, kar bi mu dalo vso potrebno demokratično legitimnost. Le tako je mogoče dobiti od deset do 15 dodatnih glasov za pomladno opcijo, kar bi nam sploh omogočilo sestavljanje vlade.

Kdaj bomo izvedeli, kdo bo predsedniški kandidat na predsedniških volitvah?

Obstaja zelo velika verjetnost, da na taboru NSi 18. junija v Žireh.

Zdi se, da ste doslej čakali na SDS, da oni prej objavijo svojega kandidata.

V taktiko druge stranke se ne spuščamo, pri nas je vzrok za čakanje jasen – imamo dva resna kandidata in menimo, da bi bila oba dobra predsednika države. Zdaj se posvetujemo, kaj bi bilo v danih razmerah najbolje za Slovenijo in Novo Slovenijo. Odkrito povem, da so za NSi najpomembnejše državnozborske volitve. Tukaj se resnično spreminja Slovenijo. Naš cilj je podvojiti število poslanskih mest.

Na podlagi tega lahko slutimo, kakšna bo odločitev.

Del članov predsednico nagovarja, naj kandidira za predsednico republike, del članstva jo nagovarja, naj stranko popelje na državnozborske volitve. Priznam, da končnega odgovora še nimamo.