Miha Pogačnik: Kdor bi se pustil prepričati, da gre za arbitra, ne ceni svojega imena

Ljubljana − Vlada in slovenska diplomacija morata v odzivu na dvojni »arbitražni fiasko« po mnenju Mihe Pogačnika, profesorja mednarodnega prava na Evropski pravni fakulteti, začeti razmišljati širše, tudi o možnostih onkraj arbitražnega postopka. Pogačnik kot alternativno opcijo zagovarja vrnitev nazaj k dvostranskim pogajanjem.

Ronny Abraham se na koncu ni izkazal kot prava izbira za slovenskega člana arbitražnega sodišča. Kje vidite razloge za njegov odstop?

Mislim, da je bil gospod prava izbira za arbitra, vsaj kar se tiče njegovih strokovnih referenc. Seveda pa je zelo veliko presenečenje, da je tako hitro sporočil svoj odstop glede na to, da se od časa njegovega imenovanja do njegovega odstopa ni zgodilo nič takšnega, kar bi bistveno vplivalo na sam postopek, in nič, kar nismo pričakovali. Odločitev hrvaškega sabora je bila pričakovana, enako velja tudi za vsa druga dejanja obeh strani. Ta poteza na novo imenovanega arbitra je bila torej presenečenje. Od tod dalje se lahko sprašujemo, zakaj se je to zgodilo. Iz odgovora, ki ga je sporočilo arbitražno sodišče, imamo sporočilo novoimenovanega arbitra, da ne čuti, da bi lahko sam zagotovil nepristranost nadaljnega sojenja. To pa pod vprašaj postavlja smiselnost celotnega arbitražnega postopka.

Postopek je torej na nek način kontaminiran.

Seveda. Največja težava je, če sam arbiter, ki ga je imenovala država, ki si tako srčno želi arbitraže, posredno pove, da je arbitraža na nek način kontaminirana oziroma težko zagotovi vsem stranem nepristrano sojenje. Kot sem že večkrat poudaril, je ta odstop izjemno hladen tuš za vlado, ki ga je imenovala, in pomemben streznitveni moment za diplomacijo, ki se tako krčevito oklepa arbitraže, za katero ne samo nasprotna stranka, ampak tudi arbiter, ki ga je sama imenovala, ugotavljajo, da je vprašljiva. Vlada in slovenska diplomacija morata začeti gledati širše, razmišljati o možnostih onkraj arbitraže.

In kakšne so te možnosti? Kako lahko vlada sploh odreagira?

Omnipresentna možnost, ki je doslej edina dala rezultate, so dvostranska pogajanja. Leta 2001 so pripeljala do dvostranskega sporazuma Drnovšek-Račan, ki ga je tudi ta arbitražni tribunal prepoznal kot pomembnega in dobrega. Leta 2008 so dvostranska pogajanja bila tako rekoč skoraj dokončno uspešna, ko se je v Sloveniji zaradi političnih razlogov, zamenjave vlade in pod taktirko Evropske unije odločilo za arbitražo. S predstavnikov hrvaške strani, akademikov Rudolfom, sva skoraj prišla do končne rešitve in je šlo samo še vprašanje pravne formulacije in prezentacije. Seveda so tu še druge možnosti, toda te so bile že izčrpane. Mediacijo smo že imeli, sama pridružitev hamburškemu tribunalu pa po mojem jurisdikcijsko ni realna.

Kaj to pomeni za arbitražni postopek? Kolikor je razumeti slovensko stran, ga je treba speljati do konca.

To je glavni problem. Morate vedeti, da v mednarodnem pravu ni nič treba. Države so suverene in suvereni državi sta imenovali ta tribunal, opredelili postopek za imenovanje arbitrov in seveda lahko suvereni državi to arbitražo tudi razvežeta. Če bo Hrvaška to počela sama, bo to nekoliko težje. Če bo Slovenija spoznala, da je ta arbitraža nesmiselna, pa se to lahko zgodi zelo hitro. Tu je še en vidik: tudi sam arbitražni tribunal bi se moral opredeliti do tega, kar se je zgodilo, je pa treba vedeti, da je bil tribunal imenovan in bo po inerciji delal karkoli, tudi vrtel v prazno. Vse oči so sedaj uprte v Slovenijo. Po tem drugem fiasku slovenske diplomacije mislim, da bi bilo dobro, da ne doživimo še tretjega. Slovenska diplomacija, predvsem pa njeno vodstvo ni strokovno doraslo tej situaciji. Imenovanje arbitra je zadnja stvar, ki bi jo morali sedaj narediti. Namesto tega bi morali razmisliti o novih postopkih in to čimprej.

V primeru, da se vlada vseeno odloči, da imenuje novega arbitra, koga vi vidite na tem mestu?

Nikogar resnega. Mislim, da ni resnega mednarodnopravnega strokovnjaka, ki bi v tem trenutku, še zlasti potem kar je povedal predsednik meddržavnega sodišča, pristal na to vlogo. Seveda pa se lahko pustimo presenetiti, saj je vlada že prej na to mesto imenovala nekoga, ki ni strokovnjak za mednarodno javno pravo. Lahko se zgodi, da bo imenovala kogarkoli. Toda med mednarodnopravnimi strokovnjaki ne vidim nikogar, ki bi se tako izpostavil in tako tvegal svoj ugled. Kdor bi se zdaj v tej rundi pustil prepričat, da gre za arbitra, ne ceni svojega imena, vsaj ne v mednarodnopravnem svojstvu.