Ministri in njihove peripetije

V času, ko se oblikuje nova vlada, pogosto slišimo, kakšni bi morali biti ministri. Posebno takrat, ko prvi med njimi toliko govori o novem vetru in etiki, kot to počne Miro Cerar. Vsi premieri se najbrž trudijo, da bi izbrali čim boljše ljudi, a imajo pri izbiri precej zvezane roke.

Posledica predvsem zaradi koalicijskih razmerij omejene izbire so pogosto ne najbolj posrečeni ministri. Cerar imen iz svoje stranke še ni predstavil, vendar je že jasno, da tokrat ne bo nič drugače. Upamo samo, da bo takšnih primerov, kot so predstavljeni, čim manj.

Kilava obramba

Čeprav je slovenska država nastala z vojno, večina njenih začetnikov ni bila ravno naklonjenih vojaškim zadevam. Zato sta bila obrambni sektor in vojska vedno nekakšna karikatura sistema, kakršnega poznajo v bolj urejenih deželah. K temu gotovo ni pripomoglo, da je resor v prvih letih državnosti popolnoma obvladoval eden najvidnejših osamosvojiteljev, Janez Janša. Ko so ga leta 1994 odstavili, je namreč obrambno področje skoraj dobesedno izgubilo glavo in je do danes ni več našlo.

Še najboljši od Janševih nasled­nikov je bil prvi, Jelko Kacin. Kot obramboslovec in minister za informiranje med osamosvojitveno vojne se je na vojsko, kot jo ima Slovenija, dokaj dobro spoznal in je na krmilu ministrstva preživel tri leta. Najhujše obdobje pa je bil čas tretje vlade Janeza Drnovška, ki je položaje prevzela na začetku leta 1997.

Takrat je druga najmočnejša koa­licijska stranka, Slovenska ljudska stranka, na položaj obrambnega ministra imenovala javnosti dokaj neznanega podjetnika Tita Turnška. Na položaju je ostal dobro leto, preden ga je odnesla afera Zavrč, ko so Hrvati na spornem mejnem območju zaplenili slovenski vohunski kombi. Menda se ga je njegova stranka tako ali tako hotela znebiti, zato so ga po odhodu z obrambnega ministrstva poslali skoraj najdlje, kar so ga lahko, za veleposlanika v Peking.

Njegov naslednik Alojz Krapež je bil še hujši. Po dobrega pol leta ga je s položaja odnesla afera s stanovanji; obrambno ministrstvo je namreč prodalo tri manjša stanovanja, da je kupilo eno večje za ministra. Ko je prišlo vse na dan, je minister nastopil v zabavni oddaji, v kateri je z znanim pevcem skakal po milnici in prepeval Briga me. Naj ga je brigalo ali ne, položaj je moral zapustiti. Potem je turbulenten mandat, ki se je končal s padcem vlade, do konca izpeljal še en neznanec Franci Demšar. V kratkotrajni vladi Andreja Bajuka pa je položaj obrambnega ministra zadnjič – vsaj do zdaj – zasedel Janša.

Naslednji mandat, ki ga je na čelu vlade začel Drnovšek in končal Anton Rop, je ministrstvo vodil precej brezbarven predavatelj obramboslovja Anton Grizold. Za njim je položaj v prvi Janševi vladi leta 2004 zasedel eden najbolj barvitih politikov v Sloveniji Karl Erjavec; mož je politično pot začel pri krščanskih demokratih, po nekaj prestopih pa je nazadnje pristal v Desusu.

Erjavčev čas na obrambnem ministrstvu je zanimiv predvsem zaradi tega, ker se je v njem zgodila najbrž največja afera v samostojni Sloveniji, povezana z nakupom finskih osemkolesnikov patria. Kot kvargelj smrdeča zadeva – Erjavec jo je opisal kot najbolj transparenten nakup orožja v zgodovini Slovenije – se še ni končala. Trije pravnomočno obsojeni, od katerih sta dva, nekdanji dvakratni premier Janša in v sumljivih okoliščinah upokojeni brigadir Tone Krkovič, v zaporu, se nam­reč še vedno pravdajo in poskušajo doseči razveljavitev sodbe.

V času zadnjih treh ministrov, Ljubice Jelušič, Aleša Hojsa in aktualnega Romana Jakiča, podobnih zgodb ni bilo. Vendar so se pri ministrici pojav­ljale informacije, da položaju ni kos in da ministrstvo vodi kar poveljnik vojske generalmajor Alojz Šteiner, ki mu je bila Jelušičeva mentorica pri doktoratu.

Zunanji križi

Edini minister, ki je svoj resor zaznamoval primerljivo s tem, kako je Janša zaznamoval obrambnega, je bil Dimitrij Rupel kot prvi mož zunanjega ministrstva. Nič nenavadnega, saj je diplomacijo vodil večkrat, skupaj kar enajst let, kot član štirih različnih strank z obeh političnih polov – levo usmerjenih Slovenske demokratske zveze, Demokratske stranke in Liberalne demokracije Slovenije (LDS) ter desne Slovenske demokratske stranke (SDS).

Ruplove nedvomne zasluge pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju Slovenije – po izobrazbi je sicer sociolog, pred skokom v politiko pa je bil znan tudi kot literat – so v letih zorenja države prerasla manj bleščeča ravnanja. Njegov prvi mandat zunanjega ministra se je končal leta 1993, ko je zasedel mesto poslanca v državnem zboru, vendar se je poslanskega sedeža naveličal že čez manj kot dve leti in uspešno kandidiral za župana Ljubljane.

Postal je eden v vrsti neuspešnih poosamosvojitvenih županov glavnega mesta. Poleg tega mandata ni končal, saj je šel leta 1997 za slovenskega veleposlanika v Združene države. Od tam je rovaril proti šefu, takratnemu zunanjemu ministru Borisu Frlecu, dokler mu ga leta 2000 ni uspelo spod­nesti in se vrniti na čelo Mladike. Takrat se je začela druga Ruplova era na zunanjem ministrstvu, ki je s kratko prekinitvijo leta 2000, ko je iz potap­ljajoče se LDS pravočasno preskočil v rastočo SDS, trajala kar osem let.

V tem času je Rupel zavozil veliko stvari, tudi rešitev mejnega spora s Hrvaško. Odnose je pripeljal tako daleč, da na koncu ni preostalo drugega, kot da sta se sosedi, ki v zgodovini tako rekoč nikoli nista imeli medsebojnih težav, morali za razmejitev odpraviti pred mednarodni tribunal. Ta še vedno zaseda, izid arbitraže pa je negotov in bo verjetno obe strani pustil nezadovoljni in z občutkom, da ju je nekdo opeharil.

Poleg tega je v dolgem drugem Ruplovem obdobju vedno bolj udarjala na plano njegova arogantna plat. Kritike, tudi najbolj upravičene, je zavračal. Izredno žolčno in arogantno, kot ob podpisu vilniuške izjave, s katero je Slovenija z drugimi vzhodnoevropskimi državami brez zadržkov podprla izmišljene ameriške dokaze o orožju za množično uničevanje, ki da ga je imel režim Sadama Huseina, še preden so jih Združene države sploh predstavile.

Tudi po koncu ministrovanja Rupel ni dal miru. Ker ga predsednik Danilo Türk ni hotel potrditi za veleposlanika na Dunaju, se je kot uslužbenec zaposlil na zunanjem ministrstvu, kjer ga je čakalo mesto že od leta 2000. Tam je napisal več knjig in z javnimi nastopi, tudi v času, ko bi moral biti v službi, dvigal tlak svojemu nasledniku Samuelu Žbogarju. Na koncu ga je druga Janševa vlada leta 2012 imenovala za konzula v Trstu, vendar so ga po dobrem letu dni in menjavi oblasti upokojili. Rupel je trdil, da je upokojitev politična, in ministrstvo tožil za 20.000 evrov odškodnine. Tožbo je pred dobrima dvema mesecema izgubil.

Seveda je zunanje ministrstvo vodilo še več zanimivih osebnosti. Poleg Rupla ga je več kot enkrat prevzel Zoran Thaler. Prvič se je na položaj zavihtel leta 1995, star komaj 33 let – ministroval je samo pol leta –, drugič pa med februarjem in septembrom 1997. Potem se je podal v podjetniške vode in se v politiko vrnil leta 2009, ko se je na listi Socialnih demokratov prebil v evropski parlament. Tam se je zapletel v lovke angleških novinarjev, ki so pod krinko na limanice s podkupovanjem ujeli tudi njega. Najprej je sicer trdil, da je bilo vse skupaj le igra, potem je odstopil kot evroposlanec, letos pozimi pa je priznal krivdo in dobil dve leti vikend zapora in 32.500 evrov kazni.

Na udaru lobijev

V normalnih državah se ne more zgoditi, da bi bil eden najbolj izpostavljenih ministrov tisti, ki skrbi za zdrav­stveni sistem, v Sloveniji pa se lahko. Predvsem v zadnjih letih, po izbruhu svetovne gospodarske krize leta 2008, se je namreč pokazalo, da se na enem največjih paradržavnih korit, zavodu za zdravstveno zavarovanje, napajajo številni paraziti. Ti javne milijone črpajo v zasebne žepe. Zlasti v času ministra Tomaža Gantarja se je začelo zelo intenzivno govoriti o pijavkah, prisesanih na zdravstveni sistem, in vplivu lobijev.

Zdravstveni ministri praviloma ne končajo mandata. Le Božidar Voljč v 90. letih in Dušan Keber sta zdržala cel mandat, Voljč celo pet let. Eden najbolj zanimivih zdravstvenih ministrov je bil vsekakor Keber. Poleg zdravniškega dela je bil tudi udeleženec slovenske pomladi in publicist. V zgodovino pa se je zapisal predvsem s tako imenovano Kebrovo prohibicijo, zakonom, s katerim je nameraval zmanjšati porabo alkohola. S prepovedjo prodaje mladoletnim in po deveti uri zvečer – razen v lokalih – je hotel zmanjšati predvsem nočno popivanje mladih ob koncih tedna, kar je ponavadi prva stopnica v zelo številčen svet alkoholikov. Koliko mu je uspelo spremeniti slovensko mokro kulturo, se lahko vsak prepriča z večernim sprehodom po ulicah in parkih večjih in tudi manjših mest.

Od izbruha krize, ki se je prekril z nastopom vlade Boruta Pahorja jeseni 2008, je čas vladanja na vrhu zdrav­stva še posebno kratek. Po manj kot letu in pol se je poslovil prvi Pahorjev izbranec, nekdanji šef zdravstvene blagajne – ni zdravnik – Borut Miklavčič. Ta sicer ni odstopil zaradi pritiskov iz raznih, predvsem zdravniško-farmacevtskih logov, ampak zaradi zdravstvenih težav, saj ga je med ministrovanjem zadela možganska kap. Njegov naslednik, zdravnik Dorjan Marušič, je končal nesrečni Pahorjev vladni mandat, potem pa se je v sedlo zavihtel prav tako zdravnik Tomaž Gantar.

Gantar je zdržal skoraj dve leti, prestal padec pretežno desne druge vlade Janeza Janše, delo nadaljeval v pretežno levi vladi Alenke Bratušek, ni pa prenesel pritiskov lobijev, saj je menda odstopil prav zaradi njih. Po njegovem odstopu pravega zdravstvenega ministra ni bilo več, razen ministrice enodnevnice oziroma dvomesečnice Alenke Trop Skaza.

Tudi novi minister ali ministrica bo gotovo tarča lobijev. Na čelu teh sta menda prav Borut Miklavčič in še en mož iz starih časov, nekdaj vidni komunistični funkcionar Janez Zemljarič. Oba takšna namigovanja seveda zanikata.