Tiskane izdaje
Čez deset dni se v Ljubljani začenja mednarodna konferenca Evropskega sveta za visoko sposobne (ECHA) o nadarjenosti v digitalni eri. Konferenci bo predsedovala dr. Mojca Juriševič, izredna profesorica in predstojnica centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na ljubljanski pedagoški fakulteti, od nedavno tudi predsednica nacionalne medresorske komisije za koordinacijo dela z nadarjenimi.
Dr. Mojca Juriševič je najprej želela študirati medicino, zato se je – bil je to čas usmerjenega izobraževanja – vpisala na srednjo zdravstveno šolo. Kasneje pa se je odločila za psihologijo. »Ta študij sem izbrala, da bi ljudem pomagala k zdravemu osebnostnemu razvoju,« pravi petinštiridesetletnica, ki je v času vojne v nekdanji državi v okviru prostovoljne organizacije pomagala begunskim otrokom v slovenskih šolah. V mladosti je bila navdušena tabornica, zato še vedno enako navdušeno podpira idejo poletnih taborov za nadarjene. »Dejansko se šele zdaj zavedam, da taborniki z mnogimi aktivnostmi dajejo priložnost razvoju različnih talentov, ob tem pa spodbujajo iznajdljivost, sodelovanje in skrb za naravo.«
V Sloveniji imamo že vrsto let utečen sistem odkrivanja nadarjenih v osnovnih šolah. Rezultat tega je osupljiv delež nadarjenih, saj se v to skupino po obstoječem ključu v povprečju uvršča kar četrtina generacije. Bi torej lahko sklepali, da pri nas sistematično skrbimo za nadarjene?
Po mojem mnenju bi kaj takega težko trdili, drži pa, da se v zadnjih letih ta skrb nekoliko izboljšuje. Prelomnico zagotovo predstavlja bela knjiga na področju vzgoje in izobraževanja iz leta 2011, kjer sem avtorica poglavja o obravnavi nadarjenih učencev in dijakov. To se počasi uresničuje po začrtanih smernicah. Najprej je konec leta 2011 prišlo do spremembe v zakonu za osnovne šole, po kateri so nadarjeni postali samostojna skupina učencev, in ne več ena izmed skupin učencev s posebnimi potrebami.
Druga, novejša pridobitev na pobudo bele knjige pa je, da je minister Jernej Pikalo v začetku letošnjega julija z ministrico Anjo Kopač Mrak podpisal pogodbo o imenovanju medresorske skupine za vzpostavitev nacionalne strategije za delo z nadarjenimi učenci in dijaki ter za prenovo Zoisovega štipendiranja. Za zdaj je ta skupina šele na papirju, delo bomo predvidoma začeli konec meseca. Pri tem pa imam zadržke, ker za delovanje te skupine še niso predvidena nobena finančna sredstva. Težko si je namreč predstavljati resno strokovno delo brez poglobljene empirične analize ter izmenjave znanj z mednarodno priznanimi strokovnjaki. Bojim se, da bi se ideja izjalovila, podobno kot se je to zgodilo nekaterim drugim, konceptualno sicer dobro zastavljenim projektom v zadnjih petnajstih letih, odkar natančneje spremljam dogajanja v izobraževanju. Vsekakor predvidevam, da bo eden prvih korakov, ki sem ga predlagala tudi ministru Pikalu na zadnjem sestanku, dopolnilno izobraževanje učiteljev na področju spodbujanja učnih potencialov in doseganja izobraževalne odličnosti. Ta cilj je izpostavljen tudi v novi koalicijski pogodbi, saj ta obljublja vrsto posegov za doseganje večje kakovosti pedagoškega dela.
Kaj vas je pripeljalo do ukvarjanja s spodbujanjem nadarjenih?
Začelo se je z mojim diplomskim delom o samopodobi učencev v osnovni šoli, nato pa sem svoje znanje s tega področja združila z učno motivacijo, saj sem ob študiju ugotavljala, kako pomemben motivator učnega vedenja pravzaprav je samopodoba. V doktoratu sem nato razvila teoretski model učne motivacije in ga tudi empirično preverila. S tem sem ovrgla tezo o bipolarnosti učne motivacije, češ da smo lahko bodisi zunanje ali notranje motivirani za učenje. V resnici gre vedno za oboje: vsak učenec namreč postopno razvije tako zunanjo kot notranjo motiviranost, zato je prednostno vprašanje kombinacija med obema – ta namreč določa učno vedenje. Učenca s slabo samopodobo, na primer, ni mogoče motivirati tako, da se mu naloži kup dela. To ga bo zgolj demotiviralo. Pri njem je treba najprej podpreti njegovo samopodobo. Obratno pa je, če veliko dela naložiš nekomu, ki ima dobro samopodobo in raznolike interese. Ob teh raziskavah me je začelo zanimati, kakšne motivacijske strukture razvijajo nadarjeni. Tem praviloma ne manjka interesa, lahko pa imajo težave z nerazumevajočim okoljem, ki jih pri tem zanemarja, omejuje ali, najhuje, celo ovira.
Kako, po vaših izkušnjah, motiviranje nadarjenih uspeva našim učiteljem in šolskim svetovalcem? Ima naš povprečni učitelj dovolj znanja in volje za takšno delo?
Predvsem verjamem, da se večina učiteljev trudi za dobro strokovno delo. Vem pa tudi, da mnogim učiteljem primanjkuje znanj o delu z nadarjenimi ali pa jim za nadarjene ni dovolj mar, saj stereotipno razmišljajo o tem, kako se nadarjeni pač vedno lahko sami znajdejo. V letu 2013 smo na pedagoški fakulteti v okviru Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti organizirali več strokovnih seminarjev na to temo, ki se jih je udeležilo okrog 1000 učiteljev in svetovalnih delavcev. Dejstvo je, da potrebujemo tovrstno izobražene in motivirane učitelje in svetovalne delavce, saj bomo s tem tudi privarčevali – spodbudno učno okolje, ki ga bodo znali ustvariti taki učitelji, bo namreč pozitivno vplivalo na vse učence, ne le na nadarjene …
Kako je bilo z odkrivanjem nadarjenih v času vaših šolskih let? Ali vam je kdaj kdo rekel, da ste nadarjeni, in vam je to potem prineslo kak poseben status?
Spomnim se, da so nas v osnovni šoli generacijsko testirali že v petem, nato pa tudi v sedmem razredu; to je bilo takrat vse pod okriljem zavoda za zaposlovanje oziroma poklicne orientacije. V srednji šoli pa je bilo testiranje pogoj za pridobitev Titove štipendije. Za pridobitev teh štipendij smo morali zadostiti več kriterijem, a med temi so imeli največjo težo rezultati testov in izjemni dosežki kandidatov. Sama sem, denimo, kandidirala z literarno nagrado na državnem natečaju. Na podiplomskem študiju so poleg visokega povprečja ocen za Mundovo štipendijo, ki je po osamosvojitvi nadomestila Titovo, zahtevali tudi priporočila najmanj dveh profesorjev.
Vpis na številne študije je že vrsto let omogočen samo tistim, ki imajo splošno maturo. Ali je prav, da s takšno privilegiranostjo splošne mature onemogočamo vpis nekaterim zelo nadarjenim, ki se niso vpisali na gimnazijo in si ne morejo privoščiti dodatnega leta gimnazijskega tečaja?
V času, ko sem jaz hodila v srednjo šolo, je bil drugačen vpisni sistem. Vsi smo morali – ne glede na to, s katere šole smo prišli – delati sprejemni izpit, ki je odločilno vplival na sprejem na študij. Mene zanima kakovost šol, ki imajo splošno maturo, njihovi maturanti pa kasneje na univerzi pokažejo le zelo skromno znanje. Tudi zato menim, da bi bilo dobro znova uvesti sprejemne izpite. Navsezadnje jih imajo tudi v tistih državah, po katerih se radi zgledujemo. Tudi z vidika nadarjenih bi bili strokovni izpiti bolj primerna oziroma bolj poštena selekcija.
Selekcija na osnovi točk pač privilegira pridne mravljice in ne tiste, ki sledijo svojim različnim talentom in se ne omejujejo zgolj na pripravo na maturo?
Točno, razen v primeru, da zmorejo in želijo oboje. V življenju sem spoznala precej zelo nadarjenih mladih ljudi, ki pa niso bili tako briljantni na vseh področjih, da jim njihove izvenšolske dejavnosti ne bi zmanjšale ocen pri maturi, zaradi katerih se potem niso mogli vpisati na želeno fakulteto. Nekateri so se vendarle nekako znašli v življenju, drugi so obupali ... Žal na to temo pri nas še nimamo nobenih empiričnih podatkov, tako kot tudi sicer ne nikakršnih podatkov o usodi nadarjenih v življenju.
In zakaj ne obstajajo ti podatki? Pričakovali bi lahko, da bo vsaj stroka želela imeti vpogled v usodo nadarjenih.
Pravzaprav ne vem, zakaj je tako. Naj v ilustracijo povem, da smo se lani na pedagoški fakulteti prijavili na razpis Pedagoškega inštituta za evalvacijske študije, za katero do danes, ko je leto naokrog, nismo dobili niti odgovora. Očitno obravnava nadarjenih ni tema, ki bi bila lahko ocenjena kot prednostna, vsaj z vidika tistih, ki so vlogo ocenjevali - pa bi nas verjetno, če s podporo nadarjenim resno mislimo, moralo zanimati, kako so se tisti, ki so bili v osnovni šoli identificirani kot nadarjeni, odrezali pri maturi, pa tudi to, kam so se vpisali po srednji šoli, kako uspešni so bili pri študiju in iskanju zaposlitve. Takšna vzdolžna analiza bi pokazala tudi učinkovitost obstoječega sistema prepoznavanja in spodbujanja nadarjenih.
Prej smo govorili o tem, da mnogim večstransko nadarjenim škodi sedanja vpisna selekcija v Sloveniji, ki je preveč podrejena šolskemu uspehu. Toda tudi nedavna ukinitev rednega vzporednega in zaporednega študija je prizadela predvsem nadarjene, ki jih vleče na več študijev. Dejansko si drugi študij zdaj lahko privoščijo samo tisti, ki imajo dovolj denarja za šolnino, a še tem je onemogočen študij medicine po prvi diplomi ...
Ukinitev teh študijskih možnosti se mi ne zdi smiselna. Nekoč sem sama nihala med dvema študijema, in čeprav sem se kmalu odločila za enega, mi je bila pomembna zavest, da imam še eno študijsko možnost. Še bolj kot pridobivanje dodatnih znanj se mi pri omogočanju dodatnega študija zdi pomembno povezovanje znanj z različnih področij. Vsekakor tudi to sodi v podporo nadarjenim.
Dobro poznate prakso različnih evropskih držav pri odkrivanju in spodbujanju nadarjenih. Kje se tega najbolje lotevajo?
Kar nekaj držav je, ki so pri tem zelo uspešne, med njimi čedalje bolj tudi sosednji Avstrija in Madžarska. Slednja je v samo nekaj letih naredila zelo velik preboj. A rada bi izpostavila Nizozemsko, ki ima na tem področju tradicijo in je med prvimi že pred 30 leti ustanovila centre za podporo nadarjenim ter sprejela večletno strategijo dela z nadarjenimi. Nizozemci imajo tudi dobro razvito tovrstno izobraževanje učiteljev. Tam rezultate identificiranja nadarjenosti strokovnjaki najprej prediskutirajo z učitelji, prav tako pa jih primerjajo z učnimi dosežki posameznih učencev in se na osnovi tega odločajo, kako bodo spodbujali te učence. Na Nizozemskem obstajajo tudi osnovne in srednje šole za nadarjene, ki jih financira država, vanje pa se otroci vpisujejo na osnovi testov oziroma dosežkov.
Pri nas so verjetno takemu modelu blizu nekatere gimnazije, pri osnovnih šolah pa še vedno zagovarjamo enakovrednost. Bi lahko najbolj nadarjenim brezplačno ponudili nekaj več že v tej zgodnji dobi?
Vsekakor bi bila potrebna najprej temeljita analiza obstoječega stanja in potreb. Nekaj v tej smeri smo že poizkusili z nivojskim poukom. Poleg tega imamo dolgoletne izkušnje z glasbenimi šolami in športnimi klubi. Kar manjka, je sinteza vseh ugotovitev, podprta z empiričnimi podatki, ki bi omogočila premišljene prilagoditve za mlajše, potencialno nadarjene učence. Na primer, v slovenskih šolah že desetletja obstaja možnost hitrejšega napredovanja učencev, tako imenovanega preskakovanja razredov. Čeprav podatkov o teh preskokih nimamo, je raziskava, ki smo jo na pedagoški fakulteti opravili leta 2012, pokazala, da so stališča pedagoških delavcev v osnovnem in srednjem šolstvu temu precej nenaklonjena.
Kaj je ključno pri nastanku tovrstnih dobrih modelov?
Zelo pomembna je široka politična podpora, ne gre pa tudi brez karizmatičnih promotorjev in odličnih organizatorjev. Veliko lažje je, ko to pride v javno zavest oziroma ko javnost podporo nadarjenim usvoji kot tisto vrednoto, za katero je vredno nameniti tudi ustrezen znesek javnih sredstev. Samo s prostovoljnim delom se tega ne da izpeljati.
Kje je Slovenija pri spodbujanju nadarjenosti v primerjavi z drugimi evropskimi državami?
Gotovo ne sodimo med najšibkejše, ne nazadnje imamo, začenši z mecenom Zoisom, 200-letno tradicijo štipendiranja nadarjenih. Žalostno pa je, da smo se odpovedali marsičemu dobremu, kar smo pred leti že imeli. Na primer taborom za Zoisove štipendiste, ki so bili ukinjeni ob reorganizaciji teh štipendij. To je bila nekakšna postranska škoda te reorganizacije. Več let sem sodelovala na teh taborih in na osnovi opravljenih evalvacij lahko trdim, so bili zelo učinkoviti. Zakaj jih torej nismo obdržali? Varčevanje pri takih stvareh se ne zdi smiselno. Saj tudi ni šlo za veliko denarja, vsaj ne v primerjavi z opravljenim delom. Mislim pa, da bomo morali najprej preseči naše vrtičkarske interese, ki nas, tako kot drugod, ovirajo tudi pri spodbujanju nadarjenosti, predvsem pri nastanku podpornega omrežja. S skupnimi močmi bi lahko, sem prepričana, dosegli precej več kot dosegamo zdaj, celo z bistveno manj denarja.
So vsaj šole oziroma učitelji bolj pripravljeni sodelovati?
Na srečo je v šolah veliko več razumevanja aktualnosti problematike, čeprav zaradi sistemskih zagat še vedno ne poteka vse tekoče. Izkušnja triletnega delovanja Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na pedagoški fakulteti kaže, da so pedagoški delavci zelo občutljivi in odzivni na problematiko nadarjenih. Postopno že ustvarjamo neformalno šolsko mrežo oziroma mrežo učiteljev, ki si izmenjujejo dobre prakse za delo z nadarjenimi, in tako skušamo ustvariti novo strokovno učno skupnost. V vse te iniciative postopno vključujemo tudi naše študente, prihodnje vzgojitelje, učitelje in pedagoge.
Vsake toliko pride v medije novica o kakšnem velikem uspehu naših učencev, dijakov ali študentov na mednarodnih tekmovanjih, ki niso povezana s športom. Ob tem se marsikomu zdi, da smo Slovenci nadpovprečno nadarjeni, ko lahko kljub majhnosti in v marsičem podhranjenemu izobraževalnemu sistemu in občasnim manj sijajnim rezultatom v mednarodnih primerjavah znanja dijakov (PISA) premagamo veliko bolj številčne narode. Je to pravilen ali zgrešen zaključek?
Odgovor je najbrž odvisen od kriterijev, s katerimi merimo tovrstno uspešnost. Mislim, da ti sicer odlični posamezni primeri ne morejo spremeniti dejstva, da smo na nacionalni ravni veliko manj uspešni, kolikor to sploh smem sklepati na osnovi parcialnih analiz. Brez učinkovite nacionalne strategije se nam bo tudi kar naprej dogajalo, da bodo nekateri veliki talenti zažareli samo za kratek čas, nato pa utonili v povprečnosti oziroma resignaciji ali za vedno odšli s trebuhom za kruhom.
To ne velja samo za nadarjene, temveč tudi za njihove mentorje. Celo prof. dr. Roman Jerala, ki nas je v sintezni biologiji dolgo razveseljeval z blestečimi rezultati študentskih skupin, ki jih je vodil, in to v konkurenci najboljših univerz na svetu, se je zaradi finančnih in drugih ovir umaknil. Če ne bi šlo za raziskovalnega mentorja, temveč za umik uspešnega športnega trenerja, bi vpila vsa Slovenija, tako pa se ni zgodilo praktično nič ...
Že dolgo opažam, da smo v Sloveniji dokaj učinkoviti pri pomoči tistim, ki imajo učne težave, kar je seveda dobro in prav. Ni pa dobro in prav, da se enako ne trudimo za tiste, ki jim gre nadpovprečno dobro, in za tiste, ki jim to omogočajo. Ti namreč krojijo usodo nas vseh, naše države. Toda to je precej tudi stvar politične volje. Ko nekaj razumeš, za to hitreje in lažje najdeš čas in finančno podporo.
Pa se tako znova vračamo na začetek pogovora. Vas kdaj preseneti – srečali ste se z že kar lepim številom ministrov –, da je tako težko nekaj dopovedati tudi tistim politikom, ki so imeli do vstopa v politiko znanstveno kariero in so torej nesporno tudi sami nadarjeni?
Tudi mene zanima, zakaj naša država pri nadarjenih ne sledi preverjeno učinkovitim tujim vzgledom. Ne skrbi me namreč toliko to, da smo pri uvajanju sistemske skrbi za nadarjene počasni, temveč predvsem to, da obravnava nadarjenih pri nas še vedno ni ena od prioritetnih nacionalnih nalog.
Je med razlogi tudi strah pred očitkom, da se podpira elitizem?
Verjetno. Politiki raje poudarjajo tisto, kar so naredili za vse učence, po zelo ozko razumljenem in všečnem konceptu socialne pravičnosti. Toda pri podpori nadarjenosti ne gre za elitizem, temveč dejansko za upoštevanje različnosti. Zdi se mi, da to počasi dojema tudi politika. Omenila sem že novo koalicijsko pogodbo, v kateri poleg omenjene podpore izobraževalni odličnosti piše tudi – čeprav na zadnjem mestu v odstavku, ki govori o vzgoji in izobraževanju –, da bodo nadarjeni na osnovi bolj fleksibilnega izobraževanja in večjega vključevanja deležni odprtega učnega okolja, ki jim bo omogočalo kakovosten razvoj. Sliši se imenitno! Zdaj lahko samo še močno upamo, da se bo to čim prej začelo uresničevati, v skladu z nastajajočo nacionalno strategijo za delo z nadarjenimi.
