Na naš račun se javni sektor ni bohotil

Gregor Pečan: »Naša teža nabiranja glasov volilcev je žal manjša od moči šolnikov ali zdravnikov.«

Objavljeno
23. november 2017 17.15
Gregor Pečan
Suzana Kos
Suzana Kos
Ljubljana - Ravnatelj OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani in predsednik združenja ravnateljev se strinja, da je treba ustaviti bohotenje uradništva, ki se zanesljivo dogaja. Tudi na ministrstvih, za nekatera se celo sprašuje, čemu sploh obstajajo.

Število javnih uslužbencev se je v zadnjih dveh letih povečalo za več kot 8000, njihova plača je bila lani 3,79 odstotka višja kot leto prej, v zasebnem sektorju je zrasla za le 1,7. Marsikdo zato ne podpira vaših prizadevanj za povišanje plač.

Strinjam se, da je treba bohotenje uradništva v Sloveniji ustaviti, ker se to zanesljivo dogaja. Samo na šolskem ministrstvu se je v zadnjih 15 letih število zaposlenih povečalo s sto na 260. Zase lahko povem, da se mi je v zadnjih desetih letih nominalna plača znižala za več kot deset odstotkov, realno pa še bolj; ugotavljamo, da so ravnateljske plače realno nižje za več kot 20 odstotkov.

Vlade očitno niste prepričali s svojimi argumenti, koalicija meni, da parcialne rešitve niso dobre.

Strinjam se s tem, da je treba prevetriti sistem v celoti, a na to ne moremo čakati. SD in Desus se očitno počutita dovolj močna, da blokirata povišanje plač za 1200 ravnateljev, kar se mi zdi nedopustno, čeprav bi bil strošek za proračun le štiri milijone, po drugi strani pa ni problem najti več kot 130 milijonov evrov za sanacijo izgub bolnišnic. Če bi vlada želela uredbo spraviti skozi, bi to tudi storila. Prozorna pojasnila o vzrokih za umik z dnevnega reda odločanja me ne prepričajo. Še zlasti ker so se parcialni popravki plač v javnem sektorju navzgor v preteklosti že zgodili. Naročili smo posebno analizo o tej temi in v njej je bilo ugotovljeno, da se je od leta 2006 zgodilo okoli 30 plačnih sprememb, praviloma za en plačni razred ali dva, ravnateljev pa vmes ni bilo. Osnovnih šol je približno toliko kot pred enajstimi leti, prav tako srednjih šol in vrtcev, tako da se javni sektor zaradi ravnateljev zanesljivo ni nič razbohotil.

Število otrok se je v preteklosti zmanjševalo.

To je res, zdaj pa se spet povečuje. Število otrok v vrtcih se je skokovito povečalo, ko je tedanja vlada sprejela tisti populističen ukrep o brezplačnem vrtcu za drugega, tretjega in tako naprej otroka. Pred skoraj 12 leti, ko sem postal ravnatelj, je imel naš vrtec štiri oddelke, zdaj jih ima 16, moja plača pa je nižja, kot je bila tedaj. V državi je 180 osnovnih šol, ki imajo pod svojim okriljem tudi vrtce, vsi pa imamo nižje plače. Odgovarjamo pa, govorim zase, za tisoč otrok. In razjezi me, ko vidim plače drugih direktorjev, katerih odgovornost je manjša, pa imajo enak ali višji plačni razred. Na primer direktor Ksevta, ki ima 49. plačni razred, torej enak, kot je moj in tri zaposlene, ali pa direktor Arboretuma Volčji Potok, če omenim le dva konkretna primera. Imamo kup javnih zavodov, knjižnic, muzejev in tako naprej, katerih direktorji se niti od daleč ne morejo primerjati po odgovornosti in obsegu dela, ki ga imamo ravnatelji.

Torej bi radi višje plače zaradi večje odgovornosti?

To ni nobeno povišanje, temveč odprava anomalij, ki so se nakopičile v zadnjih 12 letih. Žal pa mi za seboj nimamo 40.000 članov kot na primer sindikat kolega Branimirja Štruklja, zato je naša teža v smislu kupčkanja in nabiranja volilnih glasov žal manjša. In naša moč je prav tako manjša, kot jo imata zdravniški sindikat in njihovo združenje. Kar naprej poskušamo prepričati z argumenti in ugotavljamo, da nas nihče ne posluša. Morda na ministrstvu za šolstvo, a politična teža ministrice Maje Makovec Brenčič v vladi je očitno premajhna, da bi dosegla tisto, kar obljublja in nam zagotavlja. Poleg tega imamo ministrstvo za javno upravo, ki si ga je izmislil Virant in ga nima nobena vlada na svetu, in včasih se sprašujem, kaj je sploh njegov namen, razen da zagotavlja službe za državne uradnike.

Torej ne bi čakali na celovit pregled plačnega sistema in morebitno reformo?

Razočarani smo in ne bomo več tiho in ne bomo več čakali, ker prosjačimo ter z argumenti prepričujemo že 12 let in se ne zgodi nič. Moč argumenta v tej državi očitno ne velja nič, temveč le argument moči. Tudi mi bomo ravnali tako, ker se nas žal ne sliši.

Argument moči je stavka?

Tudi stavka in še kaj drugega. V prvi fazi smo se tako že odločili, da ne bomo sodelovali pri strokovnih skupinah, ki pripravljajo različne spremembe zakonodaje, na primer v delovni skupini za ureditev delovnega časa učiteljev. V nobenem primeru ne bomo počeli stvari, ki bi bile v škodo otrok. Če zakonske podlage omogočajo, bomo tudi stavkali. Na plačni lestvici direktorjev javnega sektorja smo čisto spodaj, to je nedopustno.