Tiskane izdaje
Kot je sporočil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, je ljubljanska nadškofija prejela obvestilo apostolske nunciature v Sloveniji o »novem položaju« upokojenega nadškofa Alojza Urana.
Apostolski nuncij dr. Juliusz Janusz je ljubljansko nadškofijo obvestil, da je nadškof Alojz Uran od Svetega sedeža prejel dovoljenje, da se po bivanju v tujini lahko vrne v Slovenijo. Glede na svoje zdravstveno stanje bo, v dogovoru z ljubljanskim nadškofom, opravljal različne pastoralne dejavnosti ter pomagal pri življenju lokalne Cerkve.
»Njegove vrnitve smo v naši nadškofiji iskreno veseli in mu želimo čimprejšnjega okrevanja in Božjega blagoslova,« je v sporočilu za javnost še zapisal ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
»Križev pot« nadškofa Alojza Urana
Leta 1945 v Spodnjih Gameljnah rojeni Alojz Uran je škofovsko posvečenje prejel 6. januarja 1993 v baziliki sv. Petra v Rimu po rokah takratnega papeža Janeza Pavla II., ki ga je 25. oktobra 2004 tudi imenoval za ljubljanskega nadškofa. Na tem mestu je Uran nasledil nadškofa Franceta Rodeta, ki ga je papež najprej imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, zatem pa povzdignil v kardinala.
Uranov »križev pot« se je začel v petem letu vodenja ljubljanske nadškofije, jeseni 2009, ko je zaradi zdravstvenih težav ležal na intenzivnem oddelku ljubljanskega kliničnega centra, takratni apostolski nuncij v Sloveniji, Santos Abril y Castello, pa mu je med vljudnostnim obiskom predlagal, naj se odpove vodstvu ljubljanske nadškofije. Uran se je čudil, zakaj taka naglica.
Nedolgo zatem, 13. novembra 2009, se je moral Uran zglasiti na apostolski nunciaturi v Ljubljani in na prazen list, ki je nosil glavo apostolske nunciature, napisati prošnjo za razrešitev vodenja ljubljanske nadškofije zaradi zdravstvenih razlogov. Kot je Uran navedel v pismu slovenskim škofom, ki ga je napisal junija 2012, je bilo »besedilo odpovedi že napisano in jaz sem ga samo ročno prepisal«.
Temeljna obsodba: domnevno očetovstvo
Nihče ni Uranu takrat omenil, da bi ga razrešili kazensko, pa vendar ga je čez leto dni, novembra 2010, med njegovim bivanjem v Izraelu doseglo nuncijevo pismo, v katerem mu naroča naj, če se bo iz zdravstvenih razlogov vrnil v Slovenijo, »živim tako, da v prihodnosti ne bom povzročil težke nevarnosti za velik škandal« ter da naj razmisli o stalnem bivanju zunaj Slovenije.
Aprila 2012 mu je novi nuncij Juliusz Janusz izročil navodila (inštrukcije) kongregacije za škofe, ki so mu nalagala, da se mora odpovedati vsem nalogam v okviru Slovenske škofovske konference in »zapustiti Slovenijo čim prej mogoče (...) in se ne vrniti brez predhodnega dovoljenja iste kongregacije za škofe«.
Apostolski nuncij nadškofu Uranu ni odgovoril na vprašanje, katere obsodbe ga bremenijo, da je kazen tako stroga, češ da se on ne poglablja v vsebino, ampak zgolj posreduje navodila (inštrukcije) kongregacije.
Šele v pogovoru s prefektom kongregacije za škofe kardinalom Marcom Quelletom, ki je bil 31. maja 2012 v Rimu, je nadškof Uran prvič izvedel za »za vsebino temeljne obsodbe: domnevno očetovstvo. O obtožbi sem bil seznanjen samo ustno, nobenega pisnega dokumenta mi ni uspelo videti.«
Kazen brez obsodbe, obsodba brez dokazov
Kot je v pismu škofom še dodal Uran, so ga torej »v cerkvenih uradih obsodili, nihče pa me ni obvestil o vsebini obsodbe. Tako nisem imel niti možnosti, da bi se zagovarjal. Ostajam globoko prizadet in začuden tudi nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda.«
Nadškofa Urana je obsodba in kazen izgnanstva, za katero je izvedel šele poltretje leto po izsiljenem odstopu z mesta ljubljanskega nadškofa metropolita, močno prizadela, kar je razvidno tudi iz trpkih besed, ki jih je zapisal v pismu slovenskim škofom: »Izgon iz domovine, v kateri sem zvesto in z ljubeznijo služil sveti Cerkvi in svojemu narodu 42 let v duhovništvu in zadnjih 20 let kot škof, je zelo huda kazen, ki je globoko zaznamovala moje življenje. Sedaj, postaran in bolan, potreben pomoči in nesposoben samostojnega življenja, mi je ukazano, naj zapustim svojo domovino! Izgnan sem iz svoje krajevne Cerkve, ki sem ji vedno služil s popolno predanostjo. Ostajam globoko prizadet in začuden tudi nad samim načinom izgona: naložena mi je bila cerkvena kazen, ne da bi bila poprej dokazana in predstavljena moja krivda. Zato menim, da je ta kazen krivična.«
Kar zadeva obsodbo o domnevnem očetovstvu pa je dodal: »Glede domnevnega očetovstva sem osebno prepričan, da nimam nobenega potomca. To želim tudi dokazati z DNK ali katerokoli drugo metodo.«
Nadškof Uran se je kazni, čeravno jo je doživljal kot krivično, pokorno uklonil in vse do zdaj bival med zamejci v sosednji Italiji.
