Franc Trček: Najbolj me je strah konsenzualnosti. Kaj to pomeni?

Ljubljana – Združena levica je novinec v državnem zboru, z njo pa tudi sociolog Franc Trček, ki ga je širša javnost spoznala ob protestih v Mariboru. Novi poslanec pravi, da niso šli v koalicijo, ker so programska stranka, in ne zato, ker bežijo pred odgovornostjo. Pri osnutku koalicijskega sporazuma ga je najbolj zmotilo, da ni nobenega tehtnega razmisleka, kam si Slovenijo sploh želimo peljati.

V državni zbor prihajate z dediščino mariborskih vstaj, kaj ste se naučili na ulicah?

Teh dogodkov ne želim preveč pogrevati. Naučili smo se bolj malo, ker smo tako mi kot policija šli v to kot gorile v megli. Naučil sem se, kako lahko bi bilo s 30-sekundnim govorom množico tako sprovocirati, da bi bila sposobna zažgati mestno hišo, in da je lahko revolt množice zelo eksplozivna zadeva. Naučil sem se tudi tega, da je treba takšne zadeve planirati in organizirati, da niso preveč kaotične.

Zdaj ste prešli v institucionalno politiko in postali poslanec. Kako boste delovali v državnem zboru?

Lepa in pričakovana izkušnja je bila že prva, ustanovna seja. Zjutraj greš v novo službo in te podporniki tistega gospoda ozmerjajo za Cigana, gnido, lopova, izdajalca, ki ga je treba ubiti. Tvoji bivši vstajniški podporniki pa te zvečer tudi označijo za izdajalca, ker smo potrdili poslanske mandate, tudi Janševega. Ulica ima svojo logiko, zakonodajna oblast pa neko drugo. Številni zakoni, tudi zakon o poslancih, vsebujejo številne šlamastike in lumparije, ki smo jih dovolili. Ko tulim, da smo za to krivi tudi mi, pa mi pravijo nori Trček. Civilna iniciativa in državljani morajo začeti spremljati, kaj se dogaja v DZ.

Vaši volivci pričakujejo jasna in odločna stališča tudi do tega. Če bi se glasovanja vzdržali ali bi bili celo proti, bi pridobili simpatije.

Parlament ni izbor evrovizije. Vanj nisem bil izvoljen, da bom tam vzbujal simpatije in da bom ljudem všečen. Tisti, ki me osebno bolj poznajo, vejo, da sem pogosto tečna, zahtevna oseba, hudičev advokat.

Na katerih področjih poslanskega dela pa boste vi in vaša poslanska skupina delovali?

Čeprav smo dobili šest mandatov, smo še vedno relativno majhna poslanska skupina. Delo smo si razdelili glede na to, kar nas zanima, in na predhodne izkušnje. Logično je, da se bo s človekovimi pravicami ukvarjal Matjaž Hanžek, da je ekonomija bolj področje kolega Meseca, kultura Violete Tomić, da se bosta Miha in Matej ukvarjala s šolstvom in tako naprej. Sam sem prostorski sociolog. Z razvojem informacijske družbe, infrastrukturo, regionalnim razvojem se ukvarjam 20 let in na teh področjih mislim delovati tudi v državnem zboru. Verjetno bom tudi v komisiji za nadzor tajnih služb, čeprav rahlo dvomim, da nam bodo tam kaj bistvenega povedali in pokazali.

Združena levica bo v državnem zboru socialistična opozicija. Kaj konkretno to pomeni?

Vsi koalicijski sporazumi zadnjega desetletja so neoliberalnega značaja. Razen nas trenutno ne vidim stranke, ki bi stala proti kapitalu. Iz kapitala nočem delati bavbava, a kot sem omenil že prej: pozablja se na socialni dialog. V antagonizmu med delom in kapitalom smo koalicija, ki bo izhajala iz pozicije dela in zagovarjala tiste, ki ne živijo od kapitala, torej večino nas. Ljudje pravijo, da nismo šli v koalicijo, ker nočemo prevzeti odgovornosti. Ravno obratno. Mi smo programska stranka. Pri tistem, kar nam je Cerar vrgel na mizo, me je najbolj zmotilo, da ni nobenega tehtnega razmisleka o socialnem dialogu niti o tem, kam si Slovenijo sploh želimo peljati. Verjetno si nas v koaliciji ni želel niti Cerar, ker bi mu bili s svojim programom v nadlego.

Če nekoliko preigrava potencialno vladajočo koalicijo in programe strank: kaj si lahko v prihodnje obetamo?

Vizualno in diskurzivno je zelo všečno gledati NSi, kjer so se preobrazili v najbolj prokapitalistično stranko, ne vem pa, kaj je ostalo od njihove krščanskosti. SD se bo verjetno premikala proti nam in našemu programu. Če bodo vstopili v koalicijo, se pojavlja vprašanje, ali bodo spet izdali obljube, ki so jih dali pred volitvami. Desus, z vsem dolžnim spoštovanjem do njihovih, težko jemljem kot stranko s programom. Česar me je najbolj strah in kar sem Cerarju na pogovorih tudi povedal, je konsezualnosti, ki jo toliko poudarja. Kaj to pomeni? Da bomo izvedli vse, kar nam bodo konsenzualno sporočili iz Bruslja, na notranjepolitični ravni pa bomo počeli samo zadeve, o katerih bo konsenz? Odgovorna politika mora iti tudi prek tega, saj pri problemih številnih manjšin ne bomo nikoli konsenzualni.

Katere vsebine zaradi takšnega »konsenzualnega« pristopa k politiki pogrešate v osnutku koalicijskega sporazuma?

Ob velikih zgodbah, kjer se večinoma strinjamo, kot je, denimo, kako urediti zdravstvo, kako srednjeročno razmisliti o pokojninskem sistemu, obstaja ključni problem: nimamo niti osnovne družbene paradigme, kam bi radi šli. Z državo, kjer te na ekonomski pa še na kakšni drugi fakulteti ne naučijo, kaj so nacionalni interesi, je nekaj zelo narobe. Manko imamo tudi pri naši zunanji politiki, ob tem pa je cela vrsta v bistvu drobnih nedoslednosti, tudi nenamernih napak v zakonodaji, ki jih je treba urediti. V parlamentu se je zadnje desetletje glasovalo po »zieg heil logiki« in ga takega ne rabimo, tja se mora vrniti argumentirana razprava. Potrebujemo empatijo za celo vrsto drobnih napak, ki so se zgodile. Kot je rekla znana islandska aktivistka: vsaka beseda, vsaka vejica v zakonu nekaj pomeni, tam so skrite vrednote in interesi in ob tem lahko nekdo potegne kratko, tega se je treba zavedati.