Nismo se zavedali nevarnosti osamosvajanja

Ljubljana – Akademik, literarni zgodovinar, pisatelj, slovenist in kulturni aktivist je v politiko vstopil le z eno nogo, a je to storil v prelomnem času. Pred petindvajsetimi leti, ko smo si Slovenci izbrali novo domovino, je bil član republiškega predsedstva. Zasluge za osamosvojitev si ne želi lastiti. Takih je že preveč.

Osamosvojitev je bila, pravi akademik, ki je bil tedaj član predsedstva republike SR Slovenije, plod zamotanih zgodovinskih dogajanj. Leta 1991 so se nakopičila v sunek, ki je bil potreben, da smo Slovenci zmogli ta korak.

Petindvajset let po plebiscitu je priložnost, da se zazremo v prelomna osemdeseta leta, ko je bilo civilno-družbeno gibanje na Slovenskem izjemno. Iztekla so se s plebiscitom, osamosvojitvijo, domovino. Kakšna so bila pričakovanja, kaj naj bi nam dala nova domovina?

Pričakovanja so bila večja, kot so dosežki sedaj. Tedaj smo mislili, da smo – bom malo patetičen – izpolnili sanje mnogih generacij pred nami, ne samo enobejevske, ampak tudi Maistrove, Levstikove, pa seveda tudi naše, s tem da smo postali samostojni, potem pa se je to nekako sfižilo.

Če me sprašujete zakaj, potem je moje prepričanje – pa ne da bi se mi kolcalo po čemerkoli – da smo prehitro zamenjali ves družbeni sistem. Ta neoliberalistični, kapitalistični sistem je za majhne narode poguben. Tega nismo dobro premislili.

Slovenci smo sočasno postali samostojna država in zamenjali smo družbeni sistem. Je ta dvojna sprememba razlog, da se je vse sfižilo, kot pravite? Hoteli smo svojo državo in smo jo dobili, ampak ali smo se ob tem zavedali, kaj potegne za sabo kapitalizem?

Ne, očitno ne. Takrat smo na vrat na nos naredili še eksperiment, ki se po mojem ni najbolje obnesel: družbeno premoženje smo s certifikati enakomerno razdelili na vse državljane, in iz narodiča napravili narodič drobčkanih kapitalistov, ki pa tega posla niso obvladali. Obvladala ga je peščica, ki si je v pravem času s certifikati nabrala kup denarja, in te danes imenujemo tajkuni. Sami smo jih naredili, ker smo jim dali to možnost. Kdor dobi možnost in priložnost, jo bo zagrabil, normalno.

Ampak to je se je zdelo pravična in pametna poteza?

Absolutno pravična, ne more pa to biti pametna poteza v globalnem smislu. Kajti ti kupčki kapitala, kakršnikoli so že, in skupaj ves nacionalni kapital, je še zmerja drobižek v primerjavi s tem, kar se po svetu dogaja.

Ampak Slovenci smo narod kmetov ...

... nismo več, že nekaj časa ne.

Vsekakor prej narod kmetov kot vladarjev. In kmetje vedo, da se imovine ne deli na drobne koščke. Kmetje so znali bolj poskrbeti za svojo lastnino.

Tradicionalno pojmovanje lastnine je že takšno, absolutno. Ampak že Cankar je rekel, da nismo kmetje ampak narod hlapcev. Na žalost je to že eno ali dve stopnje nižje. Teh primerjav, kaj smo in kaj smo bili, je zelo veliko, je pa vprašanje, katera je relevantna.

Tega nismo pošteno pregruntali, nismo se zavedali nevarnosti osamosvajanja. Vedeli smo za prednosti, nismo hoteli biti izvajalci. Še enkrat pravim, ne kolca se mi po ničemer, ampak vseeno, majhen narod je vezan na daljnosežno solidarnost. De Gaulle je rekel, da bo Evropa domovina domovin. Žal se je pokazalo, da za nas postaja vse bolj mačeha.

Saj dobivamo denar iz evropskih fondov, zdaj se denimo odpirajo urgentni centri, ampak poglejte te notranje odnose med ljudmi, koliko sovraštva nastaja. Včasih je obstajala »kultura« anonimnih pisem, zdaj nastaja »kultura« zmerjanja po internetu. Nihče se ne podpiše, svinjajo pa vsi po vrsti. Zadnje dni – od tega dogodka s sežigom Kučanove knjige naprej – pravim, da nočem biti tak domoljub, da bi komurkoli zažigal knjige. To je znamenje te »kulture«, v katero smo prispeli.

Sovraštvo, ki se je razpaslo v slovenski javni mentaliteti, je pogubna reč, to vsi vemo. Lumpenpolitika, ki na takih rečeh stoji, raste in brsti, ne pa pelje nikamor razen v nove spore in na koncu v popolno sprtost vseh z vsemi. Iz takega stanja se nikoli ne more nič pametnega izcimiti.

Je vse to povezano, neizogibni rezultat dogajanja od plebiscita do danes?

Vprašanje je, če bi se temu lahko izognili. Pokojni France Bučar, ki je bil zelo bister in daljnoviden mož, je pozabil na to možnost. Prepričan je bil, da je družbena ureditev, kakršno smo sprejeli, tista, ki nas bo pripeljala toliko dlje.

Mislite demokracijo?

Ne, neoliberalizem, tekmovalnost. Do neke mere je res tako. Od nekoga, ki ima vse na krožniku, ne moremo pričakovati, da bo zelo ustvarjalen in priden. Tudi narodna skupnost, ki ima vse na krožniku, se bo prej ali slej spridila.

V jugoslovanski skupnosti smo bili elitna republika in smo si na ta račun lahko marsikaj privoščili. V Evropi pa nismo nič. V Bruslju lahko govorijo, da so vsi jeziki enakopravni, ampak to je pravljica za lahko noč. To ni evropski jezik jezikov, če parafraziram de Gaulla, ampak birokratska skupnost, ki zaradi videza dovoli uporabo vseh mogočih jezikov, poskrbi za prevajanje, a tega na koncu tudi plačamo.

Sem prav razumela, da je Bučar zavestno dopustil, da smo stopili na pot neoliberalizma?

Ne, ne to je šlo avtomatično, to je bila logična faza v razvoju svetovnega gospodarstva. Zdaj se vsem tem beticam, tudi ekonomističnim, že sveti, da svet ni brezkončen, da nima neskončnih virov za vso to človeško požrešnost, ki žene ta sistem in civilizacijo naprej. Čimbolj ženemo ta sistem naprej, čimveč trošimo, čimveč delamo in čim več spet trošimo, prej bo planeta konec. Poglejte smog: na Kitajskem so cele pokrajine pod oblakom prahu. Kaj bomo pustili zanamcem, že drugi generaciji za nami, je veliko vprašanje.

Lahko zdaj še kaj naredimo, spremenimo?

Lahko naredimo to, da sistem ženemo naprej na čim boljši način.

Kam umeščate selitvene tokove, ki smo jim priča? Je to že nekakšen upor proti sistemu, o katerem govorite?

V rimskem času so plemena rinila proti Rimu. Ta je bil zanje obljubljena dežela, kot je za sirske in druge begunce zdaj Nemčija. Ne vedo, kaj je tam, a vsi hočejo tja. Mislijo, da se tam cedita med in mleko, a to je iluzija. Zdi se, da obstaja zgodovinska nuja, da pride do teh velikih premikov ljudstev. Če samo pomislimo na plemena, ki so prihajala k nam in od tod odhajala samo v času, ki se ga spominjamo.

Ampak rimsko cesarstvo je propadlo?

Ostane tisti, ki je najbolj trdoživ. Ostali smo tudi Slovenci. Čakati na novega Trubarja, ki je v preteklosti v pravem trenutku pognal stvari naprej, bi bilo preveč tvegano, ampak mogoče se bomo le nekako izkopali. Precejšen del gospodarstva je zdrav, ustvarjalen, produktiven, zna se vključevati v nove tehnologije. Kar nam manjka, je dovolj prodoren političen duh, ki bi znal narediti, kar je naredil Kučan leta 1991. Bučar je lepo rekel: Kučan je nasprotoval razdružitvi z Jugoslavijo, a brez njega te osamosvojitve ne bi bilo.