Nove stranke ali politika enega mandata

Politične dileme: Ni težko uspeti z novo stranko, precej težje jo je obdržati. Omejen kadrovski bazen, brez terenskih mrež.

Objavljeno
12. september 2013 21.17
vidic volitve
Tanja Starič, Samanta Gomboc, notranja politika
Tanja Starič, Samanta Gomboc, notranja politika
Ljubljana – Politično prizorišče tačas najbolj pretresa dogajanje v Pozitivni Sloveniji. V spopadu med Zoranom Jankovićem in Alenko Bratušek se lahko razdeli stranka in pade vlada. PS in DL, ki prav tako doživlja notranje pretrese, sta stranki, ki sta nastali tik pred predčasnimi volitvami.

Obe stranki potrjujeta značilnost slovenskega političnega prostora po izbruhu krize. Javnost se je, po eni strani, nasitila istih političnih obrazov in metod. Obtožuje jih, da so v dvajsetih letih »ugrabili državo« in so glavni krivci za brezizhodnost razmer. Tudi na ulicah so zahtevali zamenjave, odstope in predvsem ugotavljanje odgovornosti vseh dosedanjih političnih elit.

Toda po drugi strani je bila večina novih političnih pobud sicer na volitvah uspešnih, a je njihova življenjska doba zelo kratka. Velike spremembe v političnem prostoru so se začele po tem, ko se je razletela velika LDS. Iz ostankov je nastal Zares, in tudi »nova« liberalna demokracija. To je prevzela novinka Katarina Kresal. Obe stranki po prvem mandatu nista več prestopili parlamentarnega praga.

Leta 2011, pred padcem Pahorjeve vlade, sta zato nastali leva Pozitivna Slovenija in sredinska Državljanska lista. Prva je pometla z obema »tradicionalnima« strankama, SDS in SD, s skoraj desetimi odstotki volilnih glasov pa je bila uspešna tudi druga.

V vseh omenjenih primerih so se težave začele pozneje. V parlament je prišlo veliko novincev, nekaterih v vodstvih strank sploh niso poznali. To se je pokazalo predvsem v DL, ki se je grdo zapletla s poslancem Ivanom Vogrinom in ministrom Igorjem Maherjem.

Nove stranke imajo omejen kadrovski bazen in nezanesljive podpornike in nimajo terenskih mrež. V PS in DL še zdaj, dve leti po volitvah, ustanavljajo nove lokalne odbore.

Prav vse novinke so se zelo hitro spopadle tudi s konceptualnimi razlikami v vodstvih strank, kar je vedno tudi prvi korak k propadu. V Zaresu sta se vsak na svojem bregu znašla Gregor Golobič in Matej Lahovnik, s Kresalovo je tekmoval Blaž Kavčič. V PS se za predsedniški položaj spopadata Bratuškova in Janković. V DL sta se hrupno razšla Janez Šušteršič in Gregor Virant. V vseh primerih se je potrdilo tudi, da imajo novinke slabe obrambne mehanizme. Vse predsednike, Golobiča, Kresalovo, Jankovića in Viranta, so spodnesle afere, na katere se niso znali odzvati.

Ankete kažejo, da bi PS na volitvah prestopila parlamentarni prag, DL pa je daleč pod njim. Tudi zato nove politične pobude nastajajo počasi in zelo previdno. V Solidarnosti napovedujejo, da bodo stranko gradili »od spodaj navzgor«, torej ne ob močnem voditelju. Igor Šoltes pa je s somišljeniki za zdaj ustanovil le društvo.