Tiskane izdaje
»Naj ne bo ljudi strah,« je tedanji sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl nagovoril javnost.
Bilo je jeseni 1989, iz prestolnice tedanje federacije pa so prihajala sporočila, da tudi Slovenijo čaka val »jogurtne revolucije«, ki je pod taktirko Slobodana Miloševića že odnesel vodstvi Vojvodine in Črne gore.
Ob napovedi, da bodo Miloševićevi mitingaši prišli tudi v Slovenijo, je sekretar Ertl aktiviral policijo in jo postavil na jugovzhodno mejo, s tem manevrom pa naj bi preprečil prihod mitingašev. In zborovanje, ki je bilo napovedno v Ljubljani, je prepovedal.
S tem dejanjem je Tomaž Ertl iz sebe naredil kompleksno zgodovinsko osebnost. Kompleksno in protislovno. Če ne bi bilo akcije Sever, s katero je kot tedanji sekretar za notranje zadeve preprečil prihod mitingašev, bi bil v zgodovino zapisan kot človek, ki je med letoma 1978 in 1980 vodil službo državne varnosti, od leta 1980 do leta 1990 pa je bil slovenski notranji minister. Kot notranji minister je bil leta 1981 odgovoren za gonjo proti punkerjem; tedaj so agenti službe državne varnosti zaznali, da med punkerji menda obstajajo celice, naklonjene nacizmu.
Sledila je skrajno represivna akcija proti glasnemu delu mlade generacije. Štiri punkerje so za več mesecev priprli, število tistih, ki so bili »zgolj« pridržani, prepeljani na policijsko in zaslišani pa je neugotovljivo. A kot minister, zadolžen za represijo, je bil vendarle pripravljen obiskati javno tribuno na FSPN, kjer se je soočil tudi s študentskimi očitki o politično motiviranem preganjanju mlade generacije.
Kot notranji minister je bil odgovoren tudi za aretacijo Janeza Janše in Davida Tasiča; ti dve aretaciji sta se končali s procesom proti četverici, znani po kratici JBTZ. Da bi služba državne varnosti odkrila domnevno nezakonito ravnanje z zaupnimi vojaškimi dokumenti, je uporabljala skrajno sporne in nezakonite metode. Denimo tajne hišne preiskave. Skrajno sporno se zdi tudi sodelovanje SDV s protiobveščevalno službo jugoslovanske armade.
Zgodovinsko še bolj sporno je početje službe državne varnosti ob koncu sedemdesetih let, ko je bil Ertl na čelu tajne politične policije. Dva pripadnika SDV sta septembra 1979 v muzej v Velikovcu podtaknila eksploziv, bombni napad pa se je končal s predčasno detonacijo, ki je poškodovala oba pripadnika SDV. Obstajajo tri interpretacije dogodka: akcijo v Velikovcu naj bi odobrila zvezna služba SDV, Slovenci pa so bili v akciji zgolj podizvajalci. Akcijo v Velikovcu naj bi izvedla slovenska služba SDV pod Ertlovim vodstvom. In tretjič, akcija v Velikovcu naj bi bila delo mariborskega centra SDV, kjer naj bi se za teroristično dejanje odločila ekipa ljudi s preveč razgretimi glavami.
Četudi so pripadnike mariborskega centra SDV tedaj dejansko postavili pred sodišče, se zdi, da je šlo prej za žrtvene kozle kot za dejanske krivce.
Tomaž Ertl je pred smrtjo sicer nekajkrat spregovoril v javnosti, a se je ob tem držal pravila, ki je veljalo v službi, katere šef in predstojnik je bil: govori malo, povej še manj.
