Odhajajoči komisar Janez Potočnik: nepolitični politik

Ljubljana - Bil je član treh evropskih komisij, služil je dvema šefoma evropske komisije in kot minister dvema predsednikoma slovenskih vlad. Leta 2002 mu je Delovo uredništvo podelilo naziv osebnost leta. V Bruslju je deloval od leta 2004. Ves čas je na vrhu lestvic osebnosti, ki so vredne zaupanja.

Kljub temu, da je Janez Potočnik že več kot desetletje član evropske komisije, najmočnejše evropskega politične institucije, mu je v slovenski javnosti uspelo vzdrževati videz osebnosti, ki ni kontaminirana s politiko. Potočnik v javnem mnenju ne velja za politika. Najbolj pikra oznaka, ki ga je doletela, je, da je birokrat ali tehnokrat. A tudi oznaka »tehnokrat« ima v Sloveniji že nekaj desetletij - nekako od leta 1972, ko so partijski dogmatiki izpodrinili liberalne »tehnokrate« - prej pozitivne kot negativne konotacije.

Zakaj se zdi, da Potočnik ni politik? Odgovor je enostaven. Potočnik od leta 1993, odkar je v resnici zelo globoko vpet v slovensko in od leta 2004 tudi evropsko politiko, ni prestopil strankarskega praga. S strankami se je sicer blago spogledoval, vendar ni nikdar pristal na kakšni strankarski kandidatni listi, čeprav so špekulacije o morebitnih kandidaturah obstajale.

Statistik, analitik

Potočnik, po osnovnem poklicu ekonomist, po ožji specializaciji pa statistik, je videz tehnokrata začel utrjevati že leta 1993, ko je prevzel vodenje državnega urada za makroekonomsko politiko in razvoj, ključnega vladnega vira makroekonomskih analiz in predlogov, povezanih z ekonomsko politiko. Ko gre za številke in njihovo analizo, se zdi, da gre za eksaktno, nepolitično opravilo. Leta 1998, ko je prevzel vodenje ožje pogajalske ekipe za vstop Slovenije v Evropsko unijo, je vtis, da gre za poznavalca, ki dela za interese države, ne pa za partikularne strankarske interese, le še okrepil. Hkrati je Potočniku treba priznati, da je v obdobju, ko je vodil ožjo pogajalsko ekipo in pozneje službo za evropske zadeve, nalogo opravil tako, kot je od njega pričakoval delodajalec. Spada med tiste ljudi v Sloveniji – lahko bi jih prešteli na prste ene roke –, ki so razumeli pomen slovenskega vstopa v EU in hkrati poznali detajle strateške odločitve. Tudi dejstvo, da je med letoma 2002 in 2004 v vladah Janeza Drnovška in Antona Ropa opravljal funkcijo ministra za evropske zadeve, danes v širši javnosti ne vzbuja asociacij, da je Potočnik politik od nog do glave.

Samoumevni kandidat

Potočnik je od leta 2004 deloval v treh različnih postavah evropske komisije. Maja 2004, ko je Slovenija postala članica EU, je bila njegova nominacija za komisarski položaj samoumevna in praktično ni potrebovala dodatnih pojasnil. Pol leta je bil komisar ekipe, ki jo je vodil Romano Prodi; skupaj z bolj izkušenih komisarjem Güntherjem Verheugenom sta bdela na procesom širitve.

Tudi nominacija za članstvo v dveh komisijah, ki jih je vodil Portugalec José Manuel Barroso, praktično ni potrebovala posebnih utemeljitev.

Morda najbolj znana politična gesta Janeza Potočnika, zabeležena v zadnjih dveh desetletjih, je še vedno dokaj sveža. Ko je zaznal politikantske kadrovske igrice, povezane z nominacijo kandidata za evropskega komisija iz Slovenije, je 31. julija letos, v urah, ko je vlada o kandidatu odločala, sporočil, da soglasja za kandidaturo ne namerava podpisati. To je storil v trenutku, ko je že bilo jasno, da bo slovenska vlada šefu evropske komisije Junckerju predlagala cel paket kandidatov, ne pa, kot je v navadi, le enega kandidata.

Da pa Potočnik vendarle je politik, najbolje dokazuje tisto, česar ni povedal - kot lojalen član vlade in lojalen član evropske komisije ni govoril o tem, da je evropski projekt vendarle protisloven.