Tiskane izdaje
Ljubljana – Nova veleposlanica Slovenije v Zagrebu bo, po neuradnih informacijah iz krogov vlade, Smiljana Knez, ki je letos končala veleposlaniški mandat v Pragi, trenutno pa je vodja sektorja za človekove pravice na MZZ. Od vlade je že dobila zeleno luč.
To je ob dejstvu, da je bilo veleposlaništvo brez prvega človeka v najbolj kritičnem času, dobra novica. V Delu smo maja opozarjali, da se v slovensko-hrvaških odnosih zaradi napovedane razglasitve sodbe arbitražnega sodišča kuha vnetljiva zmes, ki bo zaradi volitev na Hrvaškem težko obvladljiva, zdaj pa se je ta z begunsko krizo približala eksplozivni. Takrat smo ugotavljali, kaj bi za odnose pomenila odločitev sodišča, ki ne bi bila povsem po hrvaških željah, in dejstvo, da bi bila v času razglasitve pri sosedih predvolilna kampanja na vrhuncu.
Cilj: izkušen veleposlanik
Osrednje vprašanje je bilo, ali je smiselno v Zagrebu menjavati izkušeno veleposlaniško posadko v času, ko ni povsem jasno, kako se bo iztekla zgodba z odločitvijo sodišča. Negativnega scenarija pa ni pospešila samo arbitražna prisluškovalna afera v kombinaciji z že potekajočo volilno kampanjo, ampak tudi begunska kriza, v kateri (bolj izkušena) hrvaška politična posadka igra precej umazano igro. Čeprav naši sogovorniki menijo, da je začasni odpravnik poslov v Zagrebu Marko Rakovec zelo aktiven, da ima vso podporo služb ministrstva za zunanje zadeve in da je v rednih stikih z diplomatskim zborom v Zagrebu, hkrati dodajajo, da bi bilo veliko bolje, če bi imeli tam izkušenega veleposlanika.
Ne le za stike s tamkajšnjo oblastjo, pač pa predvsem s hrvaško javnostjo, ki jo politika in mediji bombardirajo z enostranskimi pogledi. Tako je bilo v času prisluškovalne afere in tako je v zdajšnji begunski krizi.
Politični vrh zaradi osebnih in prestižnih interesov ni poslušal opozoril, naj do novega leta podaljšajo mandat Vojku Volku, dodatne težave pa je kasneje prinesla še odločitev Aleksandra Geržine, da se Zagrebu zaradi pomanjkanja podpore ključnih zunanjepolitičnih odločevalcev odpove. Na MZZ so ob tem že dlje časa krožile informacije, da jim novega kandidata ne uspe najti. »Tisti, ki so hoteli, niso primerni za trenutno vladajoče; tisti, ki so zanje primerni, pa si tega ne želijo,« nam je dejal eden od sogovornikov. Na ministrstvu je sicer mogoče slišati, da ključne razlike med začasnim odpravnikom poslov in veleposlanikom, če bi ga v Zagrebu že imeli, ni, saj je komunikacija med državama prenesena na praktično najvišjo raven – med predsednika vlad.
Odločitev, da bo komunikacija med Slovenijo in Hrvaško potekala na najvišji, torej vladni ravni neposredno med Zoranom Milanovićem in Mirom Cerarjem, se je, vsaj za zdaj, pokazala za zgrešeno. Napačna je zaradi neverodostojnega partnerja na drugi strani in ker dogovori niso zapisani.
Hrvaško, slovensko in tudi evropsko javnost hrvaški politični vrh s premierom Zoranom Milanovićem in notranjim ministrom Rankom Ostojićem na čelu že več dni prepričuje, da se Hrvaška drži vsega, kar je bilo dogovorjeno s Slovenijo, ta pa da begunce pričaka s psi, ograjami in vojsko. Milanović, denimo, se sklicuje na dogovore s Cerarjem, s katerim da se večkrat na dan slišita po telefonu. Slovenska stran pa pojasnjuje, da nič od tega, kar počne Hrvaška, ni bilo dogovorjeno.
Pajdaška diplomacija
Ker dogajanje na terenu – gre za nenapovedane prihode vlakov in avtobusov z begunci, ki jih na slovensko stran usmerjajo kar hrvaški policisti – kaže, da državni vrh pri sosedih manipulira, je takšen, telefonski način dogovarjanja s Hrvaško, najmanj nenavaden. Na to opozarjajo izkušeni poznavalci slovensko-hrvaških odnosov, ki takšen način komuniciranja imenujejo s precej ostro oznako »pajdaška diplomacija« oziroma »pajdaška komunikacija«.
Ker je komunikacijski kanal med državama dvignjen z diplomatske ravni na višjo premiersko raven, gre tokrat predvsem za odgovornost slovenskega premiera, opozarjajo.
Telefonski pogovor pomeni, da gre za dogovore, ki nikjer niso zapisani in podpisani, kar pa je v primeru Zagreba, ki večkrat ni spoštoval dogovorjenega, amatersko početje. Zakaj se v tem tako občutljivem trenutku ne uporabljajo običajne diplomatske poti, se sprašujejo naši sogovorniki, kjer v večini ostane pisana sled, iz katere je razvidno, kaj sta se strani pogovarjali in kaj dogovorili. »Potem pa smo priča temu, kar se dogaja – da vsak prodaja javnosti, kar želi,« dodaja sogovornik in s prstom pokaže na Milanovića, ki vseskozi zatrjuje, da izpolnjujejo dogovore s Slovenijo. In to tiste, dogovorjene po telefonu s slovenskim kolegom.
Rešilna kamera
Defenzivno slovensko politiko, ki mora pojasnjevati, da nič od tega, kar počne Zagreb, ni bilo dogovorjeno, je v četrtek »rešil« posnetek policijske termovizijske kamere, ki po slovenski vladni interpretaciji ne pušča dvoma, kdo manipulira in kdo se ne drži dogovorov, toda komunikacijski problem ostaja. Tudi dejstvo, da je vrh Evropske unije vse bolj seznanjen, katera od članic v verigi izigrava tihi dogovor na novi begunski poti, ki zdaj vodi tudi skozi Slovenijo, ne spreminja dejstva, da se Ljubljana v novi »psihološki« vojni z Zagrebom ne znajde najbolje. Zagreb je v precej agresivni politični ofenzivi, da bi odgovornost za begunske težave prenesel na Slovenijo.
Kje je odgovor?
Ker se negativna propaganda, ki jo širi hrvaški državni vrh, zelo pogosto znajde v medijih članic Unije, bi od slovenske politične in diplomatske mreže pričakovali izjemno aktivnost in odzivnost, še zlasti če vemo, da je zunanji minister Karl Erjavec koordinator begunske problematike. Opozarila, da se v teh primerih – razen redkih izjem – »ne odziva, ne odgovarja«, so, kot kaže, na mestu.
Drugi problem je, da v Zagrebu ni veleposlanika z dobrimi operativnimi zmožnostmi in komunikacijskimi veščinami, ki bi znal suvereno odgovarjati na manipulacije in dezinformacije. Dobri veleposlaniki imajo utečene stike s ključnimi mediji in tudi dostop do medijskega prostora, kar je v takšnih primerih, kot je sedanje zaostrovanje med državama, precej pomembno. »Zdaj pa ni nikogar, ki bi odgovarjal na kakršne koli manipulacije, in to ob zavedanju, da je položaj zapleten, Zagreb pa odličen v obveščanju tujih in domače javnosti,« neuradno opozarja diplomat ene od članic EU v Zagrebu.
In kje so ovire?
Z vladno zeleno lučjo za novo veleposlnico Smiljano Knez država zdaj rešuje še enega od ključenih problemov. Sploh ob informacijah, da naj bi bilo kar nekaj težav pri iskanju ustreznega kandidata – in dobrih na MZZ naj ne bi manjkalo. Koliko so na to vplivale težavne okoliščine prihodnjega opravljanja veleposlaniške funkcije – nejasen izid arbitražnega zapleta ter zdaj še begunska kriza – in koliko je k temu prispevala odločitev Aleksandra Geržine, ki se je tik pred podpisom predsednikovega ukaza umaknil zaradi pomanjkanja njegove podpore in tudi podpore vrha MZZ?
Presenetljiva Geržinina odločitev z besedami, da »Slovenija potrebuje, še posebno v Zagrebu, močnega ambasadorja s podporo, ki jo bo pri svojem delu potreboval« in da »naj dobi priložnost kandidat, ki podporo [političnega vrha] ima«, je zagotovo pustila prostor za premislek, ali se izplača na to veleposlaniško mesto. Hrvaška je namreč del regije, kamor segajo izrecni oziroma skoraj edini interesi predsedniške palače in vrha MZZ, ki bodočemu veleposlaniku ne bodo dopuščale pretirane svobode.
